Veste, kaj je čustveno delo na delu? Če vam je to neznanka, vas bo morda zanimalo, kaj ima o tem povedati hrvaška psihologinja.
Čeprav se v psiholoških krogih pogosto poudarja pomen čustvene inteligence in samoregulacije čustev v poslovnem okolju kot enega vodilnih dejavnikov uspešnosti in zadovoljstva pri delu, je koncept čustvenega dela pri delu enako pomemben in pomeni izkazovanje teh občutkov. ki jih organizacija zahteva od vas med medosebnimi interakcijami na delovnem mestu.
Prikrivanje resničnih čustev v določenem trenutku in izkazovanje v situaciji zaželenih zahteva veliko psihične energije, ki jo posameznik porabi v svojem delovnem času, o čemer se žal malo govori.
Čustva in občutki pri delu
Vsak od nas v svojem poklicnem življenju doživlja širok razpon čustvenih stanj. Celo v enem samem delovnem dnevu imate lahko tako intenziven čustveni tobogan, da potrebujete več dni, da si psihično opomorete.
Zdi pa se, da večina zaposlenih nima prostora, kjer bi lahko svobodno izražali svoja čustva, zato jih večinoma zadržujejo zase, jih potlačijo ali jih morebiti delijo s sodelavci, ki sočustvujejo, vendar nimajo bistvenega vpliva na obvladovanje situacije, ki je takšno stanje sprožila.
Še vedno velja prepričanje, da uspešno in delujoče podjetje temelji na racionalnih in ne čustvenih temeljih, zato je primerov sindroma izgorelosti v delovnem okolju vedno več.
Vsak delodajalec od svojih zaposlenih pričakuje, da se obnašajo v skladu s pravili podjetja, še posebej izrazito pa je to, ko govorimo o delovnih mestih, ki vključujejo vsakodnevno neposredno delo s strankami, za katere morate biti nasmejani, dobre volje in vedno dosegljivi.
To tudi pomeni, da ne glede na to, kakšen je bil vaš dan, morate zbrati dovolj čustvene moči, da pokažete občutke, ki jih v tistem trenutku ne čutite, so pa del dela, ki ga opravljate in ki jih vodje od vas pričakujejo.
Čustveno delo in čustvena disonanca
Čustveno delo zajema tiste situacije, v katerih zaposleni med medosebnimi interakcijami na delovnem mestu izražajo občutke, ki jih podjetje od njih pričakuje, čeprav jih v tistem trenutku ne čuti. To pomeni, da mora biti zaposleni predvsem prijeten, prijazen in dobro razpoložen do sodelavcev (s katerimi se morda ne razume najbolje) in do strank (ki se pogosto pritožujejo in postavljajo nerealne zahteve).
V trenutku, ko človek izrazi nek občutek, v resnici pa globoko v sebi čuti nekaj drugega, doživi t.i. čustveno disonanco. To je vrzel v čustvenem doživljanju, ki posameznika duševno obremenjuje in psihofizično razžira.
V takšnih situacijah se od vas pričakuje, da boste potlačili občutke, ki jih resnično doživljate, da bi pokazali tiste, ki so v službi zaželeni. In prav to je čustveno delo. Strokovnjaki, ki so se ukvarjali s to temo, navajajo dve vrsti delovanja v smeri čustvenega dela:
- površinsko (prikrivanje notranjih čustev in izogibanje, da bi jih pokazali)
- in globoko (poskus spreminjanja notranjih občutkov v skladu s pravili).
Površinsko delovanje se ukvarja z občutki, ki jih pokažemo, torej s tistim, kar vidimo 'navzven', globinska pa z občutki, ki jih doživljamo, torej z našim občutkom 'znotraj'.
Z drugimi besedami, oseba, ki v določeni situaciji deluje površno, bo potlačila svoja prava čustva in jih v tistem trenutku ne bo pokazala, oseba, ki deluje globoko, pa bo skušala spremeniti svoje notranje občutke, ker se to od njega pričakuje (npr. izražanje občutka empatije z bolnikom).
Vsi smo naučeni, da določene situacije od nas zahtevajo točno določena čustva. Na primer, na pogrebu se pričakuje, da boste žalostni, čeprav morda ne čutite čustvene izgube, medtem ko se na porokah pričakuje, da boste veseli in razigrani, čeprav vam morda ni do praznovanja.
Čustveno prilagajanje za krajša obdobja ne povzročajo večjih težav in verjetno ne bomo čutili duševnega primankljaja, če pa se isto ponavlja vsak dan in na daljši rok (torej na delovnem mestu brez ustrezne možnosti za predelavo nakopičenih čustev), ima lahko to posledice na psihično zdravje zaposlenega.
Problem čustvenega dela
Življenje v sodobnem svetu od nas zahteva, da svoja čustva in vedenje uskladimo tako, da bomo sebi in drugim zagotovili udobje in se izognili zadregam.
V poslu to pomeni usklajevanje čustev v smeri zagotavljanja dobička in zadovoljstva strank na škodo duševnega zdravja zaposlenih.
In temu se žal težko naredi konec, če podjetje ne razume ozadja čustvenega dela in mentalnih zahtev takšnega dela. Čustveno delo je še posebej izrazito v storitvenih dejavnostih, negovalnih poklicih in na vodstvenih položajih.
Pravzaprav vsaka vrsta dela nosi s seboj določeno vrsto čustvenega dela, vprašanje je le, koliko in s kakšno intenzivnostjo se zaposleni temu posveča in koliko prostora mu je danega. da se lahko odmakne od situacije in se čustveno regenerira.
Večina zaposlenih tega prostora nima. V okviru delovnega procesa jim tako ni dano, da bi si vzeli trenutek ali dva za umiritev in kratek oddih, da bi se pripravili na naslednjo stranko ali situacijo, zaradi česar svoja potlačena čustva običajno prenesejo s seboj v zasebne sfere življenja, kjer jih čakajo novi čustveni izzivi.
Če se to dogaja kronično, zaposleni pričnejo čutiti psihično preobremenjenost. Nekateri se nato zatečejo k individualni psihoterapiji in delu na sebi, kar jim vsekakor lahko pomaga, vendar še vedno ne rešujejo številnih situacij v poslovnem smislu, ki se pojavljajo vsak dan.
Najboljša pomoč, ki jo lahko delodajalec zagotovi svojim zaposlenim, je vsakodnevna supervizija. To je oblika skupinske podpore, ki jo moderira tozadevno strokovna in izobražena oseba, ki je čustveno nevtralna in bi morala biti popolnoma objektivna pri opazovanju, razumevanju in analizi delovne situacije, ki jo doživlja zaposleni.
Povzeto po pisanju psihologinje Marije Šimunić za Kreni zdravo.
Preberite si tudi:
- 5 dejavnikov, ki vplivajo na zadovoljstvo zaposlenih
- Konflikti na delovnem mestu: 5 strategij reševanja sporov