Danaja Lorenčič o nepriljubljeni resnici: "Včasih psihoterapija ni dovolj"

Ko se je Danaja pri devetindvajsetih preselila na Dunaj, kjer je upala na nov začetek, je tja s seboj odnesla tudi probleme in destruktivne vzorce, ki jih je vedno nosila s sabo. "Zaradi anoreksije sem hirala in o drugi strani vse bolj čutila težo nepredelanih težav."

Potem pa se je nekega dne sprehajala po dunajskih ulicah in nepričakovano zatavala v elitno sosesko, kjer je opazila, da je na skoraj vsaki hiši tabla Psihoterapija. "Buljila sem vanje, kot videla samoroga. Spreletelo me je, da so najbrž Avstrijci zelo zblojen narod, če za vsako kaprico potrebujejo terapijo. Toda ta cinična opazka je bila močno prepletena z obrambnimi mehanizmi, ki so se pri meni vklopili vsakič, ko sem naletela na kaj, kar me je po eni strani plašilo, po drugi pa vznemirjalo."

V istem obdobju se je za konec tedna vračala v Maribor, kjer se je srečevala z mentorico za magistrsko nalogo dr. Vesno Vuk Godina. Tema njenega takratnega preučevanja je bila, ironično, povezana prav z motnjami hranjenja. Prav Vesna, ki ji je medtem postala kot druga mama, ji je dala telefonske številke psihoterapevt potem, ko se ji je nekoč zaupala o težavah, s katerimi se je spopadala.

"Desetletje pozneje vem, da sem takrat naredila pomemben korak. Odpravila sem se na potovanje, ki še vedno traja. Vmes sem imela nekaj premorov, na tisoče pomislekov, ali sploh še potrebujem terapijo, in tudi resen razmislek o tem, ali učinkuje. Po petih letih sem zamenjala psihoterapevtko, kar se je izkazalo za dobro odločitev, saj sem potrebovala drugačno pomoč, kot sem je bila deležna prej. Poleg anoreksije sem se namreč spopadala s hudo obliko nespečnosti, ki je bila posledica depresije, blažje oblike tesnobe, nezdravega perfekcionizma in finančnega stresa, ki je bil povezan z izgubo dela in življenja pod pragom revščine."

Pred osmimi leti je izgubil psa, zdaj je prejel nepričakovano sporočilo

Danajino terapevtsko potovanje se je skratka začelo z eno težavo, nadaljevalo pa s celim kupom drugih, ki se jih do takrat ni zavedala.

"Potapljanje v globine svoje biti me je večkrat pretreslo do obisti. Občasno je spominjalo na plovbo, na kateri sem skoraj utonila. A me je psihoterapevtka pravočasno ustavila in pod njenim varnim vodstvom sem lahko jadra počasi preusmerila drugam. Plula sem lahkotneje in pred mano se je zalesketalo morje, ki ni bilo ves čas razburkano in ni več tako silovito pljuskalo ob skale. Kadar je, pa sem bila bolje opremljena za spoprijemanje z divjimi valovi. Umirila sem se in v svojem miru našla dolgo zakopane zaklade," je o svoji dolgi poti k sebi, ki jo je prehodila tudi ob pomoči psihoterapije, Danaja Lorenčič zapisala v svoji zadnji knjigi ’Iskanje izgubljenega jaza’.

Knjiga je nastala z namenom, da bi tiste, ki so se znašli v stiski, opogumila, naj poiščejo pomoč, rušila predsodke, da gre zgolj za modno muho razvajenih bogatašev, pa tudi mite o tem, kaj psihoterapija sploh je ali ni, in pojasnila, zakaj vloge psihoterapevta ne more opraviti dober prijatelj.

Medtem ko se prva tretjina knjige zdi priročniška, saj se tam zvrstijo predstavitve mnoštva danes dostopnih psihoterapevtskih pristopov, pa tudi priporočila za tiste, ki na to pot stopajo prvič, je nadaljevanje namenjeno zgodbam ljudi, ki so se odločili za psihoterapijo, pa tudi mnenjem in ekskluzivnim izjavam znanih slovenskih psihiatrov, psihologov in psihoterapevtov, s katerimi je za potrebe knjige govorila.

"Ko sem bila sama v stiski, so mi prišle najbolj prav zgodbe drugih ljudi, zaradi katerih sem spoznala, da se tako ne počutim samo jaz in da ni s tem nič narobe. Prav s tem razlogom sem Danaji, ki jo že leta občudujem in ji zaupam, povedala delček svoje zgodbe." - Maja Keuc

Včasih psihoterapija ni dovolj

In čeprav zadnja leta tako del laične javnosti kot stroke psihoterapiji poje (pre)velike hvalnice, avtorica v drugi tretjini knjige spregovori o tem, da včasih vendarle tudi samo psihoterapija ni dovolj. In ob tem citira več vidnejših strokovnjakov s področja duševnega zdravja, s katerimi je za potrebe knjige govorila.

Psihiatrinja dr. Vesna Švab razloži naslednje: "Tudi psihoterapijo je treba povezati s socialnim svetovanjem, zdravniško obravnavo telesnih stanj in včasih s psihiatričnim zdravljenjem, če želimo, da je uspešna. Večino ljudi s težavami v duševnem zdravju, posebej, če so hude, obravnavamo s kombiniranimi pristopi. Samo zdravljenje z zdravili ni skladno s smernicami obravnav in ga je treba dopolnjevati z drugimi svetovalnimi ali psihoterapevtskimi pristopi."

Med posebno hude duševne in osebnostne motnje dr. Švab uvršča psihoze, demence in druge organske motnje pa tudi globoko razpoloženjske motnje, kot je huda depresija, in trdi, da tu včasih ne gre brez psihiatrične obravnave.

"Kadar je pri hudi depresivni motnji zelo poudarjena energetska izguba (ko nimamo moči, da bi uvajali spremembe, ki jih zahteva psihoterapija), je potrebna dodatna pomoč. Psihoterapija je namreč naporen proces, zato včasih najprej potrebujemo zdravila, šele potem psihoterapijo. Zdravila vplivajo na somatski del, potem pa moramo doseči globlje spremembe, predvsem zaradi preventive, da se težave ne bi vrnile – in tu je pomembna vloga psihoterapija," k povedanemu dodaja klinična psihologinja in vedenjsko-kognitivna terapevtka dr. Špela Hvalec.

Psihoterapija skratka ni nekakšna čarobna paličica, ki bi sama po sebi čudežno pozdravila kar vse povprek in vsakogar, psihoterapevt pa bi moral biti tisti, ki zmore prepoznati, kdaj je potrebno klienta napotiti k psihiatru.

O tem, kako usodno je lahko podcenjevanje in zavračanje medicinske stroke, je že pred časom za medije razkril pokojni psihiater prim. dr. Gorazd Mrevlje.

Takrat je povedal: "Kot sodni izvedenec sem že trikrat obravnaval primere, ko so pacienti umrli, ker neusposobljeni terapevti, h katerim so hodili, v njihovih simptomih niso prepoznali znakov razraščanja možganskih tumorjev."

Dr. Vesna Švab temu pritrjuje. "Zadnji dve desetletji se vrstijo znanstvena in klinična spoznanja o pomenu sodelovanja med somatsko in psihološko medicino. Izkazale se je, da smo tudi v psihiatrični stroki podcenjevali vpliv telesnega (ne)zdravja na duševnost, seveda pa tudi nasprotno, podcenjevali smo vpliv psiholoških težav na telesno zdravje. Najbolj znana zmota psihologije in psihiatrije je pripisovanje razvoja rane na želodcu ali dvanajsterniku temu, da so ljudje do sebe prezahtevni, da ne znajo prepoznati svojih čustev in jih ’tlačijo’, kar rezultira v telesne bolezni. Dokler niso našli bakterije Helicobacter pylori, ki očitno bistveno bolj prispeva k tem ranam kot človeška zavrtost."

Avtorica v knjigi nato niza še druga mnenja, pomisleke, pa tudi svarila strokovnjakov tako na račun psihoterapevtske kot lastne stroke.

"Psihiater je zdravnik, ki bi sicer moral obvladati osnovne psihoterapevtske pristope, kjer je to znanje podano v okviru specializacije iz psihiatrije. Psiholog ima znanje o obravnavi ljudi s težavami v duševnem zdravju le iz dodiplomskega študija, klinični psiholog pa se specializira tudi v psihoterapevtskih, predvsem pa v diagnostičnih pristopih. Dejstvo je, da osnovna izobrazba psihologu ne daje znanja za psihoterapevtsko obravnavo, niti zdravniku specializacija. Za varno psihoterapijo morajo oboji pridobiti dodatno znanje," je jasna dr. Švab.

In potem so tu, sredi te zakonsko še vedno neurejene kolobocije, ljudje.

Ljudje v stiski.

Osebna zgodba Maje Keuc

Med mnogimi, ki so Danaji zaupali svojo zgodbo, je bila tudi glasbenica Maja Keuc, s katero se sicer poznata že od najstniških let.

"Za psihoterapijo sem se odločila leta 2017, ko sem živela na Švedskem. Izbrala sem jo, ker dalj časa nisem mogla spati, spoprijemala sem se tudi s hudo tesnobo in imela celo dva posamična panična napada. Takrat sem to težko sprejela, ker takih občutenj nisem poznala, čeprav se je s podobnimi težavami spopadal moj takratni fant. Toda ko sem opazovali s čim se spoprijema, še nisem vedela in razumela, za kaj gre, ker se takrat o tem še ni veliko govorilo," je povedala Maja.

Čeprav ji je bila psihoterapija sprva všeč, še posebno, ker je prinesla določeno mero olajšanja, je po nekaj seansah ugotovila, da ne izpolnjuje njenih pričakovanj, čez nekaj tednov pa se je njeno stanje celo poslabšalo. Zgolj čustven obliž za njene rane skratka ni bil dovolj.

"Zlomila sem se in tri mesece nisem imela volje do življenja. Ko sem se začasno vrnila v Slovenijo, sem zdravnici povedala, kako se počutim. da nimam dovolj moči za psihoterapijo, ker sem imela v glavi zmešnjavo, saj sem neprestano premlevala določene misli, ki jih nisem mogla ustaviti. Zdravnica mi je prisluhnila, nato pa me je vprašala, ali želim obiskovati vedenjsko-kognitivno psihoterapijo in jemati antidepresive. Čutila sem, da potrebujem oboje, ker nisem več mogla tako naprej, saj sem bila uničena in izčrpana. Kljub temu me je bilo sram, da jemljem antidepresive, zato naje nisem povedala nikomur, saj sem vedela, da ima marsikdo v moji okolici predsodke pred njimi."

Maji so zdravila pomagala. Dala so ji začetni zagon, da je lahko ponovno pričela delati na sebi. A vse ni šlo gladko. S prvo priporočeno psihoterapevtko, tokrat v Sloveniji, ni imela dobro izkušnjo, zato se je potem zatekla k različnim oblikam (samo)pomoči. "Pomagala mi je coachinja, ki me je vodila do uvidov in mi dala orodja za spoprijemanje s stresom in tesnobo. Veliko sem tudi brala, navdušile so me knjige Joeja Dispenze. Nič se mi ni zdelo pomembnejše kot to, da sem v redu, zato sem se začela boriti zase – za to, da se dobro počutim. Pisala sem dnevnik hvaležnosti, predelovala spomine, poslušala predavanja motivacijskih govorcev, meditirala, se sprehajala … Srkala sem znanje o psihologiji človeka."

Kljub slabim izkušnjam Maja danes dopušča možnost, da bi se še kdaj vrnila na psihoterapijo, vendar zdaj ve, kaj pričakuje in si želi.