Depresija je normalen čustveni odziv (iz intervjuja z dr. Paulom Andrewsom)

Dr. Paul Andrews je izredni profesor evolucijske psihologije na Oddelku za psihologijo, nevroznanost in vedenje na Univerzi McMaster. Njegove raziskave se osredotočajo na razumevanje razvoja depresije, za katero trdi, da je evolucijsko razvit čustveni odziv za razumevanje in reševanje kompleksnih problemov.

V daljšem intervjuju, ki ga je na MadInAmerica mogoče poslušati tudi v obliki podkasta, je dr. Paul Andrews ob koncu odogovoril na naslednje vprašanje: Kako lahko z vsemi vašimi raziskavami in znanjem na tem področju ljudem z depresijo damo malo upanja, da lahko napredujejo pri okrevanju?

Dr. Paul Andrews je odgovoril: "Mislim, da je veliko upanja. Ena od izhodiščnih točk je ponovni premislek o depresiji kot normalnem odzivu in razmišljanje o tem, kako lahko diagnostični kriterij, ki patologizira normalne človeške reakcije, povzroči veliko škode. Vprašati se gre, ali ljudem z možgani, ki normalno delujejo, in jih večinoma silimo v jemanje antidepresivov, ki dejansko motijo normalno delovanje možganov, zares delamo dobro. Celoten namen teh zdravil je spremeniti normalno delovanje možganov."

Če depresijo prvenstveno vidimo kot normalen čustveni odziv na težave, ki nam jih prinaša življenje, lahko najdemo poti do boljših načinov zdravljenja, je prepričan.

Zakaj pripoved o motnji NE DRŽI

"Naj na tem mestu s filozofskega zornega kot poudarim razliko med antidepresivi in psihoterapijami. Pripoved o motnji, ki je v naši kulturi prevalentna, je uporabljena za utemeljitev nuje uporabe zdravil. In če bi bila pripoved o motnji načeloma pravilna, bi morala zdravila motnjo potencialno popraviti. To se dogaja, če mehanizem za neko motnjo razumemo pravilno. Po drugi strani pa vemo, da so psihoterapije na kratek rok načeloma enako učinkovite kot antidepresivi, medtem ko imajo na dolgi rok celo veliko boljše učinke. Kar negira validnost pripovedi o motnji. Psihoterapija namreč že v svojem štartu zahteva, da vaši možgani delujejo precej dobro."

Jugo na ameriških cestah s hudomušno registracijo razvnel splet

Dr. Andrews nadaljuje: "Če ste kdaj izkusili kognitivno vedenjsko terapijo, potem veste, da vam terapevti ne dajejo odgovorov. Spodbujajo vas, da razvijete lastne hipoteze o tem, kaj gre v vašem življenju narobe, in te svoje hipoteze nato še preizkusite. Ta proces zahteva, da vaši možgani delujejo razmeroma dobro. Če možgani res ne bi delovali pravilno, ne bi smeli pričakovati, da se bodo lahko vključili v analitično znanstveno razmišljanje, kar je v bistvu natančno tisto, kar od klientov KVT zahteva. In to velja za vse psihoterapije – odvisne so od sposobnosti možganov, da razmišljajo in razumejo, kar ni v skladu z idejo o nedelujočih možganih."

Alternativni pogled na depresijo

"Alternativni pogled - da je depresija normalen odziv - ne pomeni, da ne potrebujete terapije. Tako kot morda potrebujete pomoč pri zvinu gležnja ali okužbi, boste morda potrebovali pomoč pri soočanju s kompleksnostjo življenja. Toda nič od tega ne pomeni, da vaši možgani ne delujejo dobro.

Pomembno je, da kliniki, zlasti klinični psihologi, to razumejo. Eden od razlogov, zakaj je razširjenost antidepresivov od osemdesetih let 20. stoletja do danes skokovito narasla, zatekanje ljudi po pomoč s psihoterapijo pa upadlo, je pokazatelj, kako močno se je pripoved o depresiji spremenila. Zdaj se na depresijo gleda kot na motnjo in ta pripoved o motnji po svoji 'naravi' spodbuja prav uporabo antidepresivov," je jasen dr. Andrews.

"Mislim, da bi moralo klinično stroko bolj skrbeti validnost pripovedi o motnji, terapevtska skupnost pa skrbneje razmisliti o utemeljitvah, ki jih imajo v svojih glavah in o tem, zakaj se uporablja psihoterapija. Žal mi je, ampak če res mislite, da gre za motnjo, potem vaša psihoterapevtska utemeljitev nima smisla.

Naslednja stvar, ki jo lahko naredi psihoterapevt, je prepoznanje, da je večina resnih, celo kroničnih depresij normalen čustveni odziv."

Dr. Andrews nato povpraša klinike in terapevtke po razmisleku o tem, kateri pristop h klientu je po njihovem temu bolj v korist. Povzemamo:

1. Pripoved o motnji

"S pripovedjo o motnji, z idejo, da zmanjšuje stigmo, pravite? Ko rečete: 'Za to vam ni treba skrbeti; to ni vaša krivda. Samo v vaših možganih gre nekaj narobe, česar ne morete nadzorovati'? Takšni pogosto predpisujejo samo zdravila."

2. Normalen čustven odziv

"Drugačen način reševanja istega pa bi bilo, če bi rekli: 'Veš kaj? To je običajen čustveni odziv na resne življenjske dogodke, ki se dogajajo v tvojem življenju. Skrbelo bi me, če se zaradi te okoliščine ne bi počutil depresivno. To je normalno in to so tvoji možgani, ki ti sporočajo, da moraš porabiti nekaj časa za razmišljanje o teh ključnih stvareh v tvojem življenju in kot psihoterapevt ti lahko pomagam pri delu tega.'"

Razlika je več kot očitna

Dr. Andrews pozove k razmisleku.

"Razmislite o razliki v obeh pristopih. Prvič, če ste pacient, ki se v življenju sooča z resnimi težavami, kot so ločitev, finančne težave ali bitke za skrbništvo – res zapletene stvari – in vam potem rečejo, da vaši možgani ne delujejo dobro, niste depresivni samo zaradi težav, s katerimi se soočate v svojem življenju, ampak boste še bolj depresivni zaradi ideje, da vaši možgani ne delujejo pravilno. Kako pa boste rešili vse svoje težave, če vaši možgani ne delujejo dobro? Vse skupaj postane samo še bolj neobvladljivo.

Če pa pacientu poveste, da gre za normalen odziv na življenjske izzive, se ta s tem ogne poglabljanju svoje depresije. Druga točka tukaj je, da ta pristop naravno povzroči tisto, kar se v literaturi imenuje 'terapevtsko zavezništvo'."

Zato so psihoterapije na splošno učinkovite

"Raziskave kažejo, da so psihoterapije na splošno učinkovite pri zdravljenju depresije. To ni posledica razlik med različnimi psihoterapevtskimi slogi, temveč nekaj, kar se imenuje 'skupni dejavniki'. Eden od teh pogostih dejavnikov pri psihoterapijah je, kako dobro se povezujete, razumete in komunicirate s svojim terapevtom. Če klientu poveste, da ima normalen čustveni odziv na resne življenjske dogodke, je to eden od naravnih načinov za vzpostavitev tega zavezništva."

Tako kot terapevt včasih tudi bolniki ne vedo, zakaj so depresivni, zaključuje dr. Andrews in terapevtom svetuje: "Ko jih o tem povprašate, morda ne bodo popolnoma razumeli ali mogli prepoznati vzroka. Lahko pa jim postavite nekoliko drugačno vprašanje: 'O čem premišljujete?' Na to bi morali znati odgovoriti. S terapevtskega vidika je to koristen namig, ki ga lahko uporabite, da pacientu pomagate pridobiti več zavedanja o tem, zakaj je depresiven."

Povzeto po intervjuju, objavljenem na MadInAmerica.

Preberite si tudi: