Veliko ljudi odraste z občutkom, da morajo biti "nezahtevni", mirni in prilagojeni, če želijo ohraniti bližino drugih. A prav potlačene potrebe pogosto pozneje postanejo vir notranje praznine, občutka nevrednosti in težav v odnosih.
O svojih potrebah pogosto govorimo šele takrat, ko so že dolgo prezrte. Še pogosteje pa jih sploh ne znamo prepoznati, saj smo se že zelo zgodaj naučili, da jih je bolje potisniti vase kot pa tvegati zavrnitev, nerazumevanje ali občutek, da smo za nekoga preveč.
Psihoterapevti opozarjajo, da veliko naših odraslih odnosov oblikujejo prav zgodnje izkušnje iz otroštva – predvsem način, kako so se starši odzivali na naše čustvene potrebe. Če otrok večkrat dobi občutek, da s svojimi občutki moti, lahko začne verjeti, da mora svojo ranljivost skriti, če želi ohraniti bližino in ljubezen.
O tem je pred časom v podkastu Modra soba spregovorila tudi psihoterapevtka in profesorica za zakonsko in družinsko terapijo dr. Katarina Lia Kompan Erzar:
"Ko smo bili majhni, ko še nismo govorili, smo jokali, se metali po tleh, kričali, če smo želeli nekaj doseči, in so nam starši vedno rekli: ‘Daj mi že mir.’ In jasno … otroku, ki še nima oblikovanih struktur, s katerimi bi lahko razumel, se bo organsko naredil vtis: ‘Če izražam svoje potrebe, sem breme in starši gredo stran. Če hočem, da so starši ob meni, ne izražam svojih potreb.’
In ko odrastemo, smo kot vreča neizpolnjenih potreb, s katerimi se niti ne upamo soočati, ampak nehote – kar je največja krivica – prebujamo v drugih ljudeh zavračanje. Nehote."
Zdravljenje zato pogosto ni v tem, da postanemo "boljši" ali bolj prilagojeni, temveč da si prvič v življenju dovolimo priznati, kaj zares potrebujemo – brez sramu, občutka krivde in strahu, da bomo zaradi tega izgubili bližino.
