Klinični psiholog iz Srbije dr. Vlajko Panović je opozoril, da so otroci izpostavljeni številnim stresom, o katerih sploh ne razmišljamo.
Nespečnost in pozno odhajanje v posteljo povzročata motnje v človeškem telesu in duševnem sistemu
"Ko vprašam mlade in tudi odrasle, kdaj jedo in kdaj gredo spat, dobim pogosto odgovore 'čisto odvisno' in 'brez pravil'. Današnji človek si prizadeva živeti brez pravil, brez meja, hedonistično. In prav ta sebičen način življenja prinaša ogromen stres, ki ga pogosto sploh ne opazimo. Toda v tem prostoru stalnega stresa smo že tako dolgo, da nam je postal skoraj normalen. Posledice pa se kopičijo."
- Poglejte si še: TATJANA ZORKO, srčna prijateljica MANCE KOŠIR: "Še vedno jo čutim ob sebi" (Sensa podkast V SOZVOČJU)
Otrok potrebuje odzivno mamo
"Tisto, kar se pri otroku zgodi zaradi stresa, ko začuti, da mame ni tam, ko potrebuje njeno zadovoljitev njegovih potreb, je strah. Ko mama ne pride ali podaljšuje svojo odsotnost, se začne razvijati ta strah, da se morda sploh ne bo vrnila. Poleg tega, ko se starši prepirajo, otrok takoj pomisli na ločitev. Vse to so oblike stresa. Življenje brez stresa seveda ne obstaja, vendar se moramo naučiti, kako ga obvladovati."
Stres, ki ni bil rešen
"Stres se kaže tudi v odnosih med starši in otroki, ki kasneje vračajo enake vzorce. Posledice so različne – ločitve, pogosti prepiri, agresija, pobegi od doma. Vse to lahko opišemo z enim skupnim imenovalcem, in to je stres, ki ni bil rešen, ampak se je kopičil in na neki točki izbruhnil. Ena izmed posledic stalnega stresa je depresija, kjer nismo imeli priložnosti predelati doživetega."
Pomembnost veselja
"Veselje je najboljši odgovor na stres. Danes pa se dogaja nasprotno – frustracija in nezadovoljstvo. Zato pošiljam sporočilo vsem staršem: preizprašajte se – koliko ste bili danes veseli? Koliko veselja ste ponudili drugim? Koliko ste otroke vodili po poti veselja in koliko ste jih obremenjevali z različnimi vprašanji?
Večina staršev vedno postavlja ista vprašanja – kaj je bilo danes v šoli? Si bil vprašan, kakšno oceno si dobil? To morda zmanjša naš stres in naš strah, vendar ne vodi k konstruktivnosti. To otroku pošilja sporočilo, da je šola najpomembnejša stvar v življenju, kar pa ni res.
Še več, če sporočamo 'tvoja naloga le, da se učiš', je to napaka. Napaka, ki bo kasneje plačana z visoko ceno. Starši morajo otroke naučiti, kako postati osebnost. Danes živimo v času, ko je glavna paradigma imeti, ne pa biti. Ni sramota imeti, če si to pošteno zaslužil in pomagal drugim. Toda družba nam vsiljuje imperativ – imeti za vsako ceno. In prav to vodi v stres."
Starši ne smejo varovati svojih otrok pred obveznostmi in odgovornostjo.
"Povedal vam bom odlično zgodbo. Nek oče je vsakič, ko je otrok naredil napako ali bil nespoštljiv, vztrajal, da se nauči nov pojem iz enciklopedije. Ta novi pojem je moral razložiti očetu in ga na kratko pojasniti.
Sčasoma se je otrok začel zanimati za enciklopedijo in pozneje zmagal na več kvizih. Zelo pomembno je, da starši najdejo vzorec, ki bo otroku pomagal razumeti, kaj se od njega pričakuje.
Le na tej poti vas prosim, nikar ne kričite na otroka. To je ena največjih napak, ki jih mnogi starši naredijo. S kričanjem ne dosežemo ničesar. Spomnite se modre misli, da tam, kjer ljudje kričijo, se srca oddaljujejo. Biti moramo blizu drug drugemu. Otroci nam morajo zaupati, a kako naj nam zaupajo, če nismo z njimi povezani in če jim nismo prijetni? Če starši kričijo, grozijo ali izsiljujejo, se ne more razviti bližina."
Pomembna dimenzija je tudi vključevanje otrok v delo in igra v naravi.
"Ne varujte otrok pred obveznostmi. Prosim vas, ne! Mnogi starši pravijo: Če smo se mi trudili, se naši otroci ne rabijo. Predstavljajte si, da delo doživljajo kot muko. Delo, v katerem bi morali odkriti zadovoljstvo. S tem vnaprej razvrednotijo možnost, da bi otrok vzljubil delo.
Zaposlite njihove roke. Ne pozabite, kako pomembni so otroški prsti, medtem ko jih sodobni otroci vse manj uporabljajo. Otrokom moramo omogočiti čim več iger, kjer bodo razvijali fino motoriko prstov že v zgodnjem otroštvu.
Naša roka ima ogromen vpliv na možgane. Raziskave so pokazale, da se otroci intelektualno in čustveno počasneje razvijajo, ker ne uporabljajo rok, ampak med igranjem iger uporabljajo le dva prsta, ko držijo miško. Zato je pomembno, da otrokom do tretjega leta ne dovolimo gledanja televizije, temveč jih čim več peljemo v naravo.
Igrajte se z njimi, naj zaposlujejo roke, skačejo, tečejo, plezajo... Naučimo otroke, da znajo skrbeti zase: da spečejo jajce, prišijejo gumb.
Ustvarjamo nesposobne otroke, ker jih ne učimo veščin preživetja. Ker nas skrbi, da naši otroci ne bodo uspeli v svetu, jim kupujemo najdražje računalnike, a v resnici smo drago plačali najmočnejšega sovražnika. Ko otroku kupite računalnik, prva stvar, ki se jo mora naučiti, je, da so računalniki lahko koristni, vendar le, če jih znamo pravilno uporabljati, ne pa za naše družinsko in družbeno odtujevanje."
Vir: yumama.mondo.rs,
