Dr. Sanja Rozman: "Privlačijo jih tisti, ki so – podobno kot njihovi starši – vir stresa"

Pete Walker, avtor knjige Kompleksna posttravmatska stresna motnja: Kako okrevati po travmah iz otroštva in zaživeti na polno, opozarja, da ne govorimo več le o posameznih primerih zlorab, zanemarjanja ali nasilja, temveč o širšem družbenem vzorcu, v katerem se nepredelane travme, čustvena nepismenost in omejujoči vzorci prenašajo iz generacije v generacijo.

Zato smo k pogovoru povabili dr. Sanjo Rozman, zdravnico, psihoterapevtko, pisateljico in priznano strokovnjakinjo za okrevanje po travmah in nekemičnih zasvojenostih, ki se s posledicami kompleksne PTSM srečuje vsak dan.

Dr. Rozman, v zadnjih letih opažamo pravi razcvet literature o travmi in njenih posledicah na čustveno, telesno in duševno zdravje ter medosebne odnose. Kaj po vašem mnenju stoji za tem porastom? Gre predvsem za večjo ozaveščenost ljudi o tej temi ali še za kakšne druge razloge, ki jih opažate tudi pri svojem delu?

Res se zdi, da so travma in njene posledice postale nekakšna modna muha, o kateri vedo skoraj vsi kaj povedati. Po eni strani je to zelo dobro, saj se v resnici da smiselno in logično pojasniti marsikatere simptome in vedenje ljudi kot posledico travm. Vse nas skrbi, ker se zdi, da svet postaja čedalje bolj brezobziren, poln nasilja, vojn in družinskih tragedij, ter se sprašujemo po vzrokih in kako bi to spremenili. Po drugi strani pa postaja govorjenje o travmi nekakšna modna tema, samozvani vplivneži, ki o tem besedičijo, pa ji jemljejo tehtnost in težo.

Ljudje potrebujejo znanje o travmi, da bi lahko razumeli, zakaj se včasih počutijo in vedejo v nasprotju s svojimi interesi in prepričanji. Med zanesljivimi viri informacij, ki podrobno obravnavajo povezavo med travmo in zasvojenostjo, so poleg knjige Kompleksna PTSM Peta Walkerja še Telo si vse zapomni Bessela Van der Kolka, Navidezna normalnost Gaborja Matéja, pa tudi moje knjige, še posebej Pogum. Pri svojem delu opažam, da prihajajo ljudje že dobro poučeni o tej temi, zato mi je lažje delati z njimi.

Dr. Gabor Maté v Navidezni normalnosti pojasnjuje travmo kot duševno poškodbo, trajno raztrganino oziroma razcepljenost jaza, nastalo kot posledica težkih ali bolečih dogodkov. Travma je, tako pravi, predvsem tisto, kar se zgodi v človekovi notranjosti kot posledica težavnih ali bolečih pripetljajev, ki jih je doživel – ne pa pripetljaji sami po sebi.

V praksi se izraz travma uporablja tudi za opis travmatičnega dogodka, vendar to ni vedno najbolj ustrezno, saj lahko isti dogodki nekatere ljudi zelo ranijo, drugim pa ne pustijo trajnejših posledic. Ustreznejša je opredelitev dr. Matéja, da govorimo o kratkoročnih in dolgoročnih posledicah takšnih dogodkov v duševnosti (ki se lahko pokažejo tudi telesno). Težki dogodki pri ljudeh povzročijo stresen odziv, zaradi katerega so nekaj časa v drugačnem, vzburjenem stanju, saj so pod vplivom stresnih hormonov aktivirani njihovi sistemi za beg ali boj. Travmatski odziv pa ni samo malo hujši stres: gre za doživljanje smrtnega strahu, zaradi katerega stresni sistemi odpovedo in pride do neke vrste vdaje, lahko bi rekli, do priprave na smrtni udarec. Zato ne moremo govoriti, da bo otrok travmatiziran, če mu bomo recimo vzeli telefon ali bo discipliniran v šoli. Po drugi strani pa podcenjujemo škodljiv učinek besnega pijanega moškega, ki se dere na štiriletnega otroka, kar je, gledano skozi otrokove oči, resnično nevarno. Mi pa si vest pogosto pomirimo z mislijo, da ga "oče le vzgaja". Običajen stres se umiri v nekaj dneh, travmatski odziv pa lahko traja več mesecev.¹

Kako bi opredelili kompleksno posttravmatsko stresno motnjo? In kako se ta kaže v odrasli dobi?

Izraz kompleksna posttravmatska stresna motnja opisuje posledice življenja v disfunkcionalni družini, kjer se podobni dogodki vrstijo skoraj vsak dan, storilci pa so navadno družinski člani, zato otrok nima nikogar, ki bi ga zaščitil in naučil, kako naj se po takem dogodku umiri. Če so nevarni dogodki tako pogosti, da se vmes ne vzpostavi pomiritev na normalno stanje, se lahko otrokova duševnost prilagodi tako, da travmatski sistem ostane trajno aktiviran. Trajno lahko pomeni tudi vse življenje, če človek vmes ne okreva. Takšna prilagoditev vpliva na vse druge sisteme: razum, telo, imunski sistem, čustva ... Razumljivo, saj če se počutiš, kot da smrtna nevarnost preži za vsakim vogalom, boš težko mislil na karkoli drugega, razen na to, kako bi se ji izognil. Otroci iz disfunkcionalnih družin postanejo hiperprilagojeni na nenehno nevarnost. Danes bi rekli, da je to njihova supermoč.

Tudi ko otroci odrastejo in bi počasi lahko zapustili disfunkcionalno izvorno družino in si poiskali ljubečega partnerja, se še vedno ravnajo po priučenih disfunkcionalnih načinih. Ker so hiperprilagojeni na stalno nevarnost, se jim umirjeni, varni partnerji zdijo dolgočasni, privlačijo pa jih tisti, ki so – podobno kot njihovi starši – vir stresa. Z njimi ustvarijo novo disfunkcionalno družino in krog nasilja se ponovi v naslednji generaciji. Izraz kompleksna posttravmatska stresna motnja torej opisuje težave odraslega, ki se je v otroštvu prilagodil na kronične neustrezne razvojne pogoje v disfunkcionalni družini in se ne znajde dobro niti pozneje v varnem okolju, saj ves svet doživlja kot nevaren.

Kako lahko prepoznamo PTSM?

Posledice kompleksne PTSM se kažejo na vseh ravneh. Na telesni kot zmanjšana sposobnost imunskega sistema, nagnjenost k boleznim zaradi kroničnega stresa; v obliki zasvojenosti. Na čustveni ravni kot nagnjenost k burnim čustvenim odzivom ali kot odsotnost odzivov, ko bi bili ti utemeljeni, pa tudi kot občutki sramu, neustreznosti, nevrednosti ali krivde, samomorilne težnje, anksioznost, depresija. Na duševni ravni se posledice kažejo kot težave v medosebnih odnosih, nedoseganje potencialov, konfliktnost ali pretirana podredljivost, strah pred bližino in strah pred zapuščanjem, izbiranje zasvojenih partnerjev. Na duhovni ravni pa kot prepričanje, da ni nikomur mogoče zaupati, in kot občutek nepovezanosti s svetom in osamljenost.

Diagnoza kronične PTSM še ni uradno priznana – kaj to konkretno pomeni?

Zaradi neprijetnih duševnih in telesnih simptomov ljudje iščejo pomoč pri zdravnikih, vendar je malo verjetno, da bi jim ti postavili takšno diagnozo, saj diagnoza kronične PTSM še ni sprejeta v klasifikacije bolezni, a postopki potekajo. Zdravniki bodo verjetno opazili zgoraj omenjene simptome in jih poskušali zmanjšati z zdravili, nimajo pa dovolj časa za globoke pogovore, v katerih bi se razodeli vzroki.

Kdaj lahko rečemo, da družina postane disfunkcionalna? In katere značilnosti oz. primeri disfunkcionalnih družin so po vašem mnenju v slovenskem prostoru najpogostejši?

Disfunkcionalne družine otroku ne nudijo vsega, kar potrebuje za zdravo rast in razvoj, najsi gre za fizično in psihično nasilje, brezbrižnost, predvsem pa za odsotnost varne osebe, ki bi z otrokom vzpostavila negujoč stik in ga naučila, kako se odzivati na nevarne dogodke. Pri nas so najpogostejši vzroki alkoholizem in druge zasvojenosti. Zasvojeni starši in njihovi soodvisni partnerji so zapleteni v lastne težave, zato otroku ne morejo nuditi čustvenega stika in varnosti, ne znajo ga naučiti regulacije čustev in pogosto od njega pričakujejo, da družinske skrivnosti prikriva pred okolico, s čimer mu onemogočajo pristne stike z drugimi in zunanjo pomoč. Od otroka se pričakuje, da bo skrbel za starše, šel po alkohol v trgovino ali bo izpostavljen verbalnemu nasilju pijanih ljudi. Za majhnega otroka je travmatično že to, da se starši ne odzivajo na njegove potrebe in ga zanemarjajo.

Ali je za okrevanje nujno prekiniti odnos s starši, ki so povzročili travme?

Dokler obstaja nevarnost, se proces okrevanja ne more začeti. Kako je s prekinitvijo odnosov, pa je treba opredeliti v vsakem primeru posebej. Med okrevanjem se morajo preživelci naučiti postavljati meje in se zaščititi pred škodljivimi odnosi, od učinkovitosti mej pa je odvisno, koliko stresa lahko prenesejo. Vsekakor je na začetku okrevanja dobro vsaj omejiti toksične odnose. V praksi opažam, da razni družinski prazniki, kot so na primer božič in druženja ob rojstnih dneh, močno vznemirijo kliente, saj so takšni dogodki polni sprožilcev in konfliktov. Med družinskimi prazniki moramo v terapevtski skupini posvetiti veliko pozornosti jezi, žalosti in razočaranju, ki jih ljudje čutijo, ko se obudijo stari konflikti in so znova ranjeni. Vendar je to tudi priložnost, da se zavedo nerealnosti pričakovanj, da se bodo starši spremenili in pokesali, ter si postavijo realnejše cilje.

V recenziji knjige ste zapisali, da je za vas kot terapevtko izjemen prispevek Peta Walkerja njegov zelo natančni opis čustvenih podoživljajev (ang. flashback), ko lahko pretiran odziv v določeni situaciji razumemo kot ponovni vdor travmatičnega doživetja. Kaj pravzaprav so čustveni podoživljaji in kako jih lahko prepoznamo?

Podoživljaj je nenaden vdor nepredelanih spominskih vsebin iz časa travme v zavest. Režiserji v filmih včasih uporabijo ta prijem, da pokažejo, zakaj se junak vede nenavadno. V tok pripovedi vpletejo bliskovito kratke odlomke iz preteklosti, navadno v črno-beli tehniki, da poudarijo, kako ta del zgodbe ne spada v sedanji trenutek, ampak je odblesk preteklosti. Med doživljanjem travme namreč nastanejo motnje v vseh sistemih, tudi pri tvorjenju spomina, ki se ne predela v dokončno obliko, temveč se shrani v surovem, nepredelanem stanju. Predelovanje spomina je kompleksen proces, v katerem se informacije iz čutil – vid, sluh, notranji občutki – prepletejo, močno skrajšajo, pripiše pa se jim tudi pomen. Med travmo je predelava motena, zato se informacije shranijo kot nepovezane slike, misli, čustva, občutki … v dele možganov, ki uravnavajo telo. Zato se žrtve pogosto ne spomnijo dogodka samega, lahko pa kljub temu doživljajo nepojasnjene telesne simptome. Nepredelanega spomina med podoživljajem ne doživljamo kot običajni spomin, temveč se nam zdi, kot da se nam travma dogaja v tem trenutku in kot da smo nemočni, tako kot smo bili v otroštvu.

Pri podoživljajih ne gre vedno za "film" oziroma vidne vsebine, ampak lahko podoživljamo tudi telesne občutke, čustva in čutne senzacije. Pete Walker opisuje čustvene podoživljaje kot nenadne izbruhe močnih čustev brez pravega zunanjega vzroka. Večina ljudi bo prepoznala, da se včasih izjemno dramatično odzovejo na neki nepomembni zunanji dogodek in se pri tem počutijo, kot da gre za življenje in smrt. Takrat včasih rečemo, da so "padli ven". Neki sprožilec, ki sam po sebi ni nevaren, je obudil nepredelane potlačene spomine na travmo, pri tem pa ljudje čutijo, kot da se nevarnost dogaja zdaj in da je potreben skrajen čustveni odziv. Vzemimo za primer žensko, ki je v zgodnjem otroštvu izgubila mamo, pri čemer se ji je sesul varni svet. Če partner samo malo zamudi iz službe, se počuti, kot da je popolnoma sama, zapuščena in v smrtni nevarnosti, zato se bo odzvala s konfliktom ali užaljenim umikom v "tiho mašo". Pri tem bo prepričana, da ji "partner to dela nalašč" in da je njen odziv upravičen. Pomislite, kolikokrat ste se že ujeli v podoben zaplet – in koliko odnosov se je zaradi tega skrhalo.

Ljudje navadno šele med psihoterapijo spoznajo, da so podoživljaji odbleski preteklosti in da ob tem niso v resnični nevarnosti, čeprav so njihova čustva izjemno močna in prepričljiva. Spoznanje, da gre le za spomin, je prvi korak pri učenju, kako preprečiti, da bi preteklost še naprej vdirala v sedanjost. Drugi korak pa je, da se naučijo umiriti svoja čustva in se ne odzivati ter si zapletati odnosov. Kadar smo pod stresom ali pod vplivom močnih čustev, ne moremo jasno misliti, zato morajo biti navodila za ravnanje v nevarnosti jasna in lahko zapomnljiva, tako kot ABC pri prvi pomoči. V knjigi Peta Walkerja najdemo v osmem poglavju odličen sistem za prepoznavanje in obvladovanje teh odvečnih in škodljivih odzivov v obliki jasnih navodil, za katera svojim klientom priporočam, da jih imajo vedno pri roki (Trinajst korakov za obvladovanje čustvenih podoživljajev najdete v knjigi KPTSM na strani 196; op. ur.).

Eden od značilnih simptomov kompleksne PTSM je dobrikanje. Kako bi opisali ta način odzivanja, zakaj nastane in kakšne posledice prinaša posamezniku v odraslem življenju?

Odzivanje z dobrikanjem je eden značilnih vzorcev pri odvisnosti od odnosov in drugih nekemičnih zasvojenostih, temi, ki sem ji v svojih delih posvetila veliko pozornosti. Odzivov na nevarnost se naučimo pod okriljem primarne družine v najzgodnejšem otroštvu. Majhen otrok ne more kar tako oditi iz družine, tudi če je disfunkcionalnost vir njegove kronične travme in duševnih stisk. Prav tako ne more ničesar spremeniti. Večinoma mu preostane le to, da se prilagodi sebi v škodo, zatre vzgibe po samostojnosti ter drugačnosti in se prelevi v to, kar drugi pričakujejo od njega. Postane priden in neha biti pristen. Vse bolj izgublja občutek za to, kaj si želi postati, posledično pa vse bolj prezira samega sebe. Navadno se znajde v partnerstvu s problematičnimi ljudmi, ki jih ima za močne, in od njih pričakuje pokroviteljski odnos. Življenje postane životarjenje in neskončen niz vlog ter nalog, ki se jih trudi izpolnjevati v upanju, da ga bodo nekoč vendarle imeli radi. To pogosto vodi v deloholizem in izgorelost ali pa v izčrpanost, zasvojenost in telesne bolezni.

Pete Walker je svojo knjigo posvetil vsem, ki so bili redno verbalno in čustveno zlorabljani ob jedilni mizi, z željo, da bi se omilila škoda, povzročena nam in našemu odnosu do hrane. Kako je po vaših izkušnjah kompleksna PTSM povezana z odnosom do hrane? Ali je travma pogosto v ozadju motenj hranjenja?

Skupni družinski obroki so trenutki, ko otroci sedijo za mizo z odraslimi in se ne morejo izogniti psihičnim pritiskom – na primer konfliktom med zasvojenim očetom in soodvisno mamo. Nad mizo vlada težka napetost, nevarna tišina ali zmerjanje, v takem vzdušju pa je treba jesti in biti čim manj opazen, da se ne bi agresivnost znesla še nate. Dajanje materinske ljubezni je tesno povezano s hrano, k temu pa prispevajo še kritične opazke: "Debela si! Nihče te ne bo maral take!" Po mojih izkušnjah ima večina zasvojenih s hrano podobno izkušnjo iz otroštva. To je ena trdovratnejših zasvojenosti, saj kronična travma pogosto izvira iz najzgodnejšega otroštva, ko otrok prek hranjenja doživlja odnos z mamo. Posledice travme niso odvisne samo od teže dogodka, ampak tudi od starosti otroka in njegove tedanje sposobnosti, da situacijo razume in se odzove nanjo. Majhen otrok, dojenček, se ne more braniti in ne razume ničesar, dokler se tega ne nauči prek odnosa z mamo oziroma negujočo osebo. Odnos do hrane, prežet s konfliktnimi občutki ljubezni in sovraštva, se pogosto stopnjuje v razne oblike odvisnosti od hrane. Vendar se z okrevanjem od travme tudi to lahko spremeni, traja pa dolgo in z zelo pogostimi zdrsi.

Katere oblike zasvojenosti opažate kot najpogostejše pri Slovencih? In kako pogosto se zasvojenost prenaša na naslednje rodove? Bi rekli, da je v ozadju večine zasvojenosti tudi travma oziroma kompleksna PTSM?

Od kemičnih zasvojenosti, pri katerih ljudje za omamljanje zlorabljajo neko snov, je pri nas daleč na prvem mestu alkoholizem, pri mlajših generacijah pa ni redka kronična zloraba marihuane. Od nekemičnih oziroma vedenjskih zasvojenosti pa sta najpogostejši odvisnost od odnosov in hrane. Zelo pogosta, čeprav prikrivana, je tudi zasvojenost s pornografijo.

V zadnjem času se močno povečuje odvisnost od sodobnih medijev, ki je ravno tako destruktivna – morda celo bolj, saj se ljudje ne zavedajo, kako močno zgodnja izpostavljenost (pred triindvajsetim letom starosti) elektronskim vsebinam škoduje razvoju možganov in medosebnih odnosov.

Zasvojenost je priučena motnja in ljudje iz zasvojenih družin imajo poleg genetske predispozicije tudi vseživljenjske izkušnje: "Če ti nekaj ni prav, se pač napiješ ali kako drugače otopiš bolečino, ne pa da se lotiš problema in ga rešiš …" Po mojih izkušnjah je KPTSM skupni izraz za razvojne probleme, ki se z leti stopnjujejo v zasvojenosti, nekakšna skupna podlaga, ki sem jo v svojih zgodnejših knjigah imenovala "patološka soodvisnost", saj takrat še nismo poznali izraza KPTSM.

Kako poteka okrevanje od KPTSM? Je to vseživljenjski proces?

Nerealno bi bilo pričakovati, da se lahko takšne globoke rane v duševnosti zacelijo čez noč čisto brez posledic in brazgotin. Realen terapevtski cilj je, da posledice in simptomi ne ovirajo več bistveno vsakdanjega življenja. Ker se posledice kažejo v obliki temeljnih negativnih stališč do sebe in odnosov, segajo zelo globoko, saj se pogosto počutimo, kot da so ravno ta temeljna stališča to, kar v resnici smo. Vendar na osnovi tridesetletnega dela in spremljanja več generacij klientov lahko zatrdim, da so takšne spremembe ne samo možne, ampak da tudi pomenijo bistveno izboljšanje kakovosti življenja in odnosov. "Preživelci", kot Pete Walker imenuje ljudi v okrevanju (da se izogne negativnemu izrazu "žrtve"), v jedru svoje osebnosti ostanejo nerazviti kot otroci, saj jih posledice travme ovirajo pri razvoju. Z okrevanjem nastane možnost, da njihov "notranji otrok" dozori in odraste. Kdor je bil enkrat tako globoko ranjen, se ne more nikoli več neodgovorno igrati z energijami travme in zasvojenosti, saj se rana nekje v globini lahko razplamti. V svoje življenje mora trajno vnesti zdrave navade in skrbeti za to, da se ne nabere preveč nerešenih konfliktov, ki bi zamajali njegovo težko pridobljeno novo življenje.

Kako lahko človek sploh stopi na pot okrevanja? Do katere mere lahko pri tem zmore sam in kdaj je po vašem mnenju nujno poiskati strokovno pomoč? In ne nazadnje – kako najti terapijo, ki je res ustrezna za posameznika?

Marsikaj lahko storimo sami in mislim, da večina ljudi tako začne. Lotijo se meditacije, telesne aktivnosti, berejo knjige … Ker so posledice KPTSM telesne, duševne, odnosne in duhovne, pa mora biti celostna tudi terapija. Saj poznate tisto, da o trdnosti verige odloča najšibkejši člen. Ljudje, ki se navdušijo recimo nad meditacijo, zanemarijo pa druge vidike okrevanja, se čez nekaj časa zataknejo in ne napredujejo več. Zato sem v svojih knjigah predstavila možnost, da si bralci naredijo svoj Individualni načrt okrevanja² s sistemom vaj in nasvetov, po katerem si lahko vsak iz možnosti, ki jih ima v svojem okolju, pripravi strokovno korekten in individualno prilagojen terapevtski načrt, ki preverjeno deluje, če mu sledi. Pri težjih primerih, ko so prisotni intenzivni podoživljaji in razcepi duševnosti (disociacije), pa je priporočljiva strokovna pomoč, ki posamezniku pomaga prenesti izjemno močna čustva, ki spremljajo okrevanje. In zakaj si ne bi poiskali pomoči pri tako pomembni stvari, če pa obstaja in je povsem dostopna?³ V zadnjem času so se razvile terapevtske tehnike, ki zelo dobro pomagajo prebroditi najtežje dele okrevanja. Poleg tega pa preživelec, ki se občasno počuti povsem nemočnega, potrebuje ob sebi osebo, ob kateri se lahko počuti varnega.

Za konec bi se dotaknili še spodbudnega Walkerjevega sporočila – da lahko tudi preživelci travm ob okrevanju odkrijejo posebna darila in novo kakovost življenja. Kaj dobrega lahko pričakujejo tisti, ki se soočijo s KPTSM in zmorejo obvladati motnjo?

Večina ljudi, ki poiščejo pomoč pri meni, si je za spopadanje z negativnimi občutki, ki se kronično sprožajo iz travmatskih ran, že našla rešitev, a je ta sčasoma postala težava sama po sebi: naučili so se otopiti duševne stiske z raznimi postopki in razvili so odvisnost od njih. Začeti moramo torej z abstinenco in stabilizacijo – z učenjem postavljanja realnih mej in regulacije čustev. Šele po tem, ko so zmožni brez recidiva prenesti več stresa, se lahko posvetimo ranam v globini. Medtem pa se njihovo življenje in odnosi počasi stabilizirajo in popravljajo – konfliktov je manj, gradijo boljše odnose s partnerjem ter otroki in napredujejo tudi v poklicu. So bolj zdravi in zadovoljni z življenjem. Ključno pa je, da se jim počasi vračajo občutki, da je svet varen, da so ljudje dobri in da začnejo ceniti tudi sebe.
 

Spraševala: Barbara Lipovšek