Preberite, kaj je psihoterapevt Drago Švajger v Sensa podkastu povedal o čustvu sramu, zakaj je ta pomemben in kdaj govorimo o zdravem sramu.
"Osnovna čustva niso ne negativna ne pozitivna. So naši vodniki. Tudi sram je tak. Sram potrebujemo. Če sramu ni, se človek ne ustavi in ne premisli: ali bom to izpeljal korektno, ali bom v odnosu do drugega ravnal odgovorno? Kdo sem jaz v odnosih? Kaj s svojo prisotnostjo povzročam v odnosih?
Kako se pred drugim predstavim, v ozadju praviloma spremlja sram, ker mi daje občutek vesti in krivde. Pomaga mi presojati, kaj prispevam družbi, svetu, odnosu. Zato je sram nujno potreben.
Sram je sestavni del vesti in krivde, česar v današnjem času zelo primanjkuje. In veliko težav, ki jih opažamo v svetu, posebej v zadnjih desetletjih, je povezano prav s tem pomanjkanjem vesti in krivde.
Tudi pri mladostnikih se to kaže: težje je vzpostaviti meje, odgovornost, občutek za drugega. Zato se rojeva vedno več narcisov, ker se mladim ne privzgaja občutka sramu, torej vesti.
Zdrav del sramu je pravzaprav filter: preko njega lahko prevzemam odgovornost za svoja dejanja, svoje odločitve in svoj vpliv, ki ga imam nase in na vse druge odnose. To mi sram omogoča.
Če sramu nimam razčiščenega, če mi ga nihče ni pomagal uravnovešati (ali pa je bila ta plat zanemarjena), se lahko zgodi, da postanem središče sveta. Rodimo se kot otroci z občutkom, da smo središče sveta, kar je zelo zdravo, ker sicer ne bi mogli zahtevati: skrbite zame, nahranite me, nosite me, vzgajajte me. Toda ta občutek se mora z razvojem nekje »presekati«, ko ugotovim, da nisem samo jaz središče sveta, sem del središča, ampak središče si tudi ti.
Ta zmožnost mi omogoča skrb za najin odnos in za odnose v svetu. Če tega ne osvojim, lahko ostanem v občutku, da sem jaz središče sveta. Potem bom delal, kar želim, tudi če s tem koga prizadenem; lahko bom avtoritativen, gospodovalen in podobno.
Sram pa gre lahko tudi v drugo smer: v občutek, da nič, kar naredim, ni dovolj dobro. Recimo: vsi na plesišču me vabijo k plesu, jaz pa se ustavim: kaj, če ne bom lepo plesal? Kaj, če nisem dovolj dobro oblečen? Kaj, če se mi bodo smejali? Vidite: sram ima dve perspektivi.
Prva je ta: »Briga me za družbena pravila, za družbeni red, jaz sem središče sveta, delal bom, kar hočem.« Tu potrebujemo zdrav del sramu, da razumemo, zakaj je prav spoštovati družbena pravila.
Druga smer pa je obrnjena obratno: družba me vabi v življenje, jaz pa si rečem: »Preveč napak imam.« Zato je sram jedro naših odnosov in jedro filtra, ki ga imamo v odnosih.
Hkrati je sram pomemben vodnik tudi zato, ker mi pomaga dati dovoljenje, da sem v redu, da sem dovolj dober, in da presodim: ali je ta stvar res tako napačna, da tega ne smem narediti, ali pa si lahko dovolim stopiti v odnos in v življenje?
Ključno vprašanje je torej: ali imam pred sabo tudi drugega ali imam samo sebe?
Poglejte si celoten SENSA PODKAST, v katerem psihoterapevt Drago Švajger odgovarja na vprašanja
- Zakaj je tako izjemno težko imeti dober odnos do sebe?
- Kako zgodnji odnosi s starši vplivajo na to, kako doživljamo sebe in svojo vrednost?
- Kako se slaba samopodoba kaže v partnerskem odnosu?
- Ko nekdo na družbenih omrežjih nenehno objavlja svoje slike in videe – ali gre za samozavest ali za negotovost?
- Kako gleda na povečan trend lepotnih posegov in botoksa?
- Kako kot psihoterapevt razume, da vedno več mladih deklet služi denar prek platforme OnlyFans?
- Kaj bi svetoval staršem, ki bodo majhne otroke peljali na miklavževanja s parklji?
Lahko si ga ogledate tudi na YouTube kanalu: