Fizična nežnost ni samoumevna – še posebej za tiste, ki je kot otroci niso prejeli. V iskrenem pogovoru z Mel Robbins je dr. Gabor Maté, zdravnik in avtor, razkril svojo osebno zgodbo o tem, kako je zaradi travmatičnega otroštva dolgo časa težko izražal nežnost, se s težavo igral z otroki in še najtežje - sprejemal objeme.
"Zelo presenetljiv uvid, do katerega sem prišel med delom na sebi in reševanjem preteklih ran, je bil, da sem sicer zelo topel človek, a nisem naklonjen fizični nežnosti.
In to razumevanje, ta preblisk – da se moram bolj potruditi za objem, da sem fizično bolj prisoten z otroki – to je nekaj, česar sam nisem prejel. Izviram iz dolge vrste kmečkih ljudi in trdoživih delavcev, kjer velja rek: "stisni zobe in pojdi naprej." In takšna je tudi moja mama – čeprav je topla, čudovita in ljubeča, pa ni fizično nežna.
In ravno s tem se zelo poistovetim, ker sem kot odrasla oseba spoznal, da si to res želim spremeniti. In to zahteva trud. Moram se zavestno opomniti – opa, sedaj stojim tukaj kot kip, zdaj pa je čas, da položim roko okoli nekoga. Samo šteti moram do pet in ga nato objeti. Včasih sem bil pravi "objemofob".
In vendar sem te danes objel, ko sem prišel. Ampak če bi bilo več ljudi v prostoru in bi se začeli objemati, bi jaz stal togo in brez odziva. To je odziv na to, da nisi bil nikoli zares objet. In hkrati zaščitna lupina. Nočeš se odpreti, nočeš biti ranljiv. To vodi do nekaterih presenetljivih vedenj pri odraslih, ki so v resnici znaki nerazrešene travme iz otroštva.
Včasih so to lastnosti, ki jih svet celo ceni. Velik uspeh je lahko posledica travme, ker se nekdo ves čas trudi dokazati svojo vrednost. Jaz sem recimo omenjal svojo deloholijo – ker sem moral svetu dokazati, da sem pomemben. To me je naredilo uspešnega in spoštovanega zdravnika – navzven. Znotraj pa je bila povsem druga zgodba. In tudi v moji družini je bila to popolnoma drugačna situacija.
Ljudje, ki so zelo privlačni in vlagajo veliko energije v svoj videz – jih svet občuduje. A pogosto je to želja po pozornosti, ki bi jim morala pripadati že od rojstva. Ne počutijo se dobro, če niso privlačni. In pri staranju se to še poslabša – ta obupan poskus, da bi ostali mladi, ker ne verjamejo, da so kot taki dovolj.
Tako se karma lahko pokaže v uspehu – tistem, ki ga svet prepoznava – ali v drugih oblikah. Ko denimo nekdo ni odprt za fizični stik ali preprosto "ugasne". Tudi moj odziv na prekinitev bližine v odnosu z ženo je bil, da se zaprem. Postal sem molčeč in nedostopen. O tem pišem že v prvem poglavju svoje knjige.
Pridem domov iz predavanja, ona mi napiše sporočilo, da še ni odšla od doma, da bi me pobrala z letališča – in jaz padem v stanje umika. Zato, ker podoživljam opustitev – zapustitev – iz otroštva. Tega se takrat ne zavedam. Ko sem prvič spet videl svojo mamo po petih ali šestih tednih ločitve, je nisem pogledal več dni. To je tipičen otroški odziv – otroški možgani rečejo: "Tako zelo te je bolelo, ko si bil zapuščen, da se nikoli več ne boš odprl."
In kot mož sem počel isto – kar je bil dolgo tudi največji problem v mojem zakonu: moja težnja, da se zaprem ob vsaki obliki bolečine. Tudi če ta bolečina nima nobene povezave s sedanjim trenutkom – je sprožilec, ki odpre staro rano.
Veš, vedno se mi prikrade ta čudovit film z Robinom Williamsom in Mattom Damonom – Dobri Will Hunting. Dogaja se v Bostonu, kajne? Tam psiholog (Robin Williams) zagrabi svojega zelo ranjenega in neurejenega klienta (Matt Damon) in mu reče: "Ni tvoja krivda."
Če bi si to lahko resnično vzeli k srcu – to je največje sporočilo, ki bi ga želel predati. Ni tvoja krivda. A obstaja razlog za to in da se to predelati."
Vir:
