Preberite si izsek iskrenega pogovora med voditeljico podkasta Mel Robbins in dr. Gaborjem Matéjem o tem, kako travma pogosto ostane neprepoznana, ker jo minimiziramo ali potlačimo. Mel deli osebne izkušnje iz otroštva in njihove posledice, Gabor pa razloži, zakaj so ti odzivi pravzaprav prilagoditve in kako jih lahko preobrazimo v svobodo in zavestno življenje.
Gabor Mate: "Ko tvoj mož reče, da kot otrok ni bil tepen ali da niso stradali, da so imeli hrano in torej ni bil travmatiziran, bi mu odgovoril takole: »Poslušaj, Chris, vzemiva enega tvojih otrok in si predstavljaj, da bi bil ti alkoholik – da bi se domov vračal vsak dan v drugačnem razpoloženju in tvoji otroci ne bi vedeli, kakšen bo oče iz minute v minuto. Tvoja žena bi bila ves čas pod stresom. Če bi bilo tako, misliš, da tvoji otroci ne bi bili prizadeti?
Samo vstavi svojega otroka v situacijo, v kateri si bil ti. In če bi ti eden tvojih otrok rekel: ‘Ati, ne maram, da piješ in se vedeš tako in tako, ali da te nikoli ni doma,’ bi mu res rekel: ‘Na mizi je hrana, kaj pa se pritožuješ?’"
Ko ljudje gledajo na svoje otroštvo, pogosto zmanjšujejo pomen svojih izkušenj.
Mel Robbins: "Zakaj to počnemo?"
Gabor Mate: "Zato, ker je bilo preveč boleče, da bi si priznali... že takrat. Zato se ljudje odklopijo od telesa in občutkov. Rekla si, da ima težave s tem, da začuti, kar čuti. To je že posledica travme. To ni napaka, to ni poškodba – to je prilagoditev.
Če bi te zdajle ranil in ne bi mogla pobegniti, se braniti ali prositi za pomoč, bi bilo edino, kar bi lahko naredila, da se disociraš od telesa in ne občutiš bolečine. To bi bila tvoja zaščita. Težava pa je, da se to vtisne v telo in nato celo življenje ne veš, kaj čutiš in kaj potrebuješ. Torej, spet – to je prilagoditev. Nihče ni »pokvarjeno blago«. Nenormalnost ni v posamezniku, temveč v okoliščinah, na katere se je moral tako odzvati. Njegov, tvoj ali moj odziv je bil povsem normalen odziv na nenormalne razmere – na okoliščine, ki niso zadostile človekovim potrebam."
Mel Robbins: "Spomnim se svojega življenja in trenutka, ko sem prvič naletela na tvoje delo ter dojela, da so na videz »majhne« stvari pustile trajne posledice. Da čeprav nisem bila kriva za čustveno nestabilnost svojih staršev, me je to zaznamovalo. Bilo je resnično. In postalo je moja odgovornost, da se pozdravim in se odločim, ali bom naredila delo, da spremenim način, kako to vpliva name.
Ker je močno vplivalo na moje vedenje: občutek, da moram biti ves čas na preži, ugajanje ljudem, tesnoba, ADHD, preveč alkohola, hlastanje za uspehom, da bi dokazala svojo vrednost in osrečila druge. To je prežemalo vse. Tako sem živela na »privzetem načinu«. In spomnim se trenutka, ko sem sprejela, da so to pokazatelji travme. Če sem želela drugačno življenje, sem morala stopiti v proces, o katerem govoriš. In ob tem sem čutila konflikt – krivdo, ker sem to tako poimenovala, saj sem vedela, da sta starša delala po svojih najboljših močeh."
Gabor Mate: "Seveda sta."
Mel Robbins: "In veliko je bilo stvari, ki se jih niti ne spomnim. Kaj bi torej rekel poslušalcu, ki prvič dojame, da njegovo vedenje, negativni notranji glas in tesnoba izvirajo iz otroških izkušenj, kjer ni dobil tistega, kar je potreboval?"
Gabor Mate: "Mel, najprej: dejala si, da si delovala po ‘privzetem načinu’. Razlika je med privzetim in krivdo. Privzeto pomeni, da nisi vedela, da to delaš. Samo sledila si vzorcem, ki so bili vtisnjeni vate. To ni tvoja krivda. To je bistvena razlika.
Drugič: naloga otroka nikoli ni, da osreči starše ali da ustvarja mir v družini.
Otrok v tem nikoli ne uspe in to ustvari ogromen občutek krivde in manjvrednosti, ker ni uspel opraviti naloge, ki nikoli ni bila njegova. To je zamenjava vlog. Če je otrok v to prisiljen, prevzame nemogočo nalogo, zaradi katere se bo počutil neuspešnega in polnega sramu. Torej – vsak sram in krivda, ki jo čutiš, je popolnoma neupravičena.
Ko začnemo opažati vzorce, si lahko začnemo postavljati vprašanja. A pomembno je, kako jih zastavimo. Če si rečeš: ‘Zakaj se obnašam tako?,’ to ni vprašanje, ampak obsodba.
Pravo vprašanje je: ‘Kako to, da se obnašam tako?’ To je radovednost, sočutna radovednost do samega sebe. In skoraj vse, kar kdo misli, da je z njim narobe, je pravzaprav prilagoditev ali posledica pogojev, ki niso omogočili zdravega razvoja. Nič od tega pa ne pomeni, da moramo ostati žrtve. Ravno nasprotno – to pomeni, da imamo zdaj moč in odgovornost, da to spremenimo."
View this post on Instagram
V nadaljevanju Mel deli svojo travmatično izkušnjo v otroštvu (spolna zloraba s strani starejšega otroka), ki jo je dolgo minimizirala. Razlaga, da se je počutila krivo in da je takrat disociirala – zapustila svoje telo, kar je bila njena obramba.
Gabor Mate: "To je spet prilagoditev. Težava pa ni le v dogodku samem, ampak v tem, da si bila v tem povsem sama. Če bi lahko staršem povedala za ta dogodek in bi ti rekli: ‘To je grozno, pridi, objel te bom, skupaj bomo to rešili,’ bi bila zgodba drugačna.
Travma ni samo v tem, kar se je zgodilo, ampak v tem, da si bila v tem sama in brez varnosti. To je tisto, kar ustvari pogoje, v katerih tisti, ki zlorablja, ve, koga lahko izkoristi. Torej, dogodku je težo dala osamljenost."
Sogovornica ugotavlja, da je kasneje podobno čustveno nedostopnost prenesla tudi na svoje hčere, ker ni poznala drugače. Čuti žalost in krivdo, a tudi hvaležnost, ker ima zdaj znanje, s katerim lahko to spremeni.
Gabor Mate: "In to je bistvo – da si lahko svobodna. Dokler živimo v ‘privzetem načinu’, reagiramo kot lutke na vrvici. Resnična svoboda pa pride, ko se zavemo, kaj se je zgodilo, in vzamemo odgovornost zase danes. Nič več ne živimo pod tiranijo preteklosti. Svoboda je mogoča – zate, za tvoje otroke, za kogarkoli. A začne se z enim korakom: da priznamo svojo bolečino, namesto da bi jo zanikali.
Drugi korak je radovednost – ne obsodba, temveč vprašanje: ‘Kako to, da se mi to dogaja?’ Tretji korak pa je, da prosimo za pomoč. To je naravno. Kot dojenčki vsi znamo prositi za pomoč. Če tega ne znamo kot odrasli, pomeni, da nas je okolje tega ‘odučilo’. Zato se moramo tega spet naučiti. To je preprosto in hkrati osvobajajoče."
Celoten podkast:
