Kaj če bi na svet pogledali skozi drugačne oči – brez obsojanja odvisnosti in z globljim razumevanjem povezanosti telesa, uma in družbenega okolja, kot ga razkriva priznani zdravnik in avtor Gabor Maté? Preberite si, kako sam razume odvisnosti.
Ta sistem je sam po sebi kriminalen
"Pravno gledano in v celotnem sistemu, ki se upravičeno imenuje kazenski pravosodni sistem – saj je ta sistem sam po sebi kriminalen – obstaja povsem neresnična, neznanstvena in neosnovana predpostavka, da se ljudje sami odločijo za odvisnost.
Delal sem s hudimi odvisniki od drog v vzhodnem delu središča Vancouvra, ki velja za eno najbolj problematičnih območij glede uporabe drog. V svojih dvanajstih letih dela tam nisem srečal niti ene same ženske pacientke, ki ne bi bila v otroštvu spolno zlorabljena. Kdo pri zdravi pameti bi izbral, da bo v otroštvu spolno zlorabljen? Vsi moški, s katerimi sem delal, so bili v otroštvu močno travmatizirani na različne načine. Kdo bi izbral, da bo v otroštvu travmatiziran?
Odvisnost je odziv na bolečino
Odvisnost je način, kako lajšati bolečino, ki jo povzroči otroška travma. Nihče se ne zbudi zjutraj z željo, da bi postal odvisnik in kršil zakon. Pomislite – odvisnost je odziv na bolečino. Še več, travmatične izkušnje dejansko preoblikujejo možgane, spremenijo fiziologijo možganskih povezav in jih usmerijo v zasvojenostno vedenje, tudi pri uporabi substanc. Ne bom zdaj razlagal nevrofiziologije tega procesa, a gre za znanost o možganih, ki sploh ni sporna. Kljub temu pa se o tem ne učijo niti zdravniki, kaj šele sodniki, odvetniki ali tožilci.
Če res razumemo, kaj je odvisnost, spoznamo, da droge predstavljajo le majhen del spektra zasvojenosti. Jaz definiram odvisnost kot katerokoli vedenje, ki osebi prinaša začasno ugodje ali olajšanje in zato hrepeni po njem, a na dolgi rok povzroča škodljive posledice, kljub temu pa ga oseba ne opusti.
Torej gre za željo, kratkoročno ugodje, dolgoročno škodo in nezmožnost opustitve – to je odvisnost. Pri tej definiciji nikjer ne omenjam drog. Odvisnost lahko vključuje substance – nekatere so nezakonite, kot je heroin, druge pa so celo bolj strupene od heroina, a zakonite, kot je alkohol.
Ta definicija zajema tudi zasvojenost z igrami na srečo, nakupovanjem, hrano, delom, internetom, pornografijo, spolnostjo, močjo in še mnogimi drugimi oblikami vedenja. Zakaj potem izločamo in obsojamo le določen segment odvisnikov, ko pa smo v tej stresni kulturi skoraj vsi podvrženi neki obliki zasvojenosti? To je kriminal. In prepričanje, da je odvisnost izbira, je tako neznanstveno, da bi bilo smešno, če ne bi imelo tako tragičnih posledic.
Miti o normalnosti
Kaj pravzaprav pomeni mit o normalnosti? Najprej – norma je zgolj statističen pojem in ne pomeni ničesar o tem, ali je nekaj zdravo ali nezdravo. V medicini ima beseda “normalno” določen pomen, ko gre za prepoznavanje naravnih in zdravih stanj. A če bi v Londonu vsi mučili svoje hišne ljubljenčke, bi bilo mučenje živali normalno, nemučenje pa bi bilo nenormalno. To je zgolj statistična ugotovitev, ki nima nobene zveze z zdravjem ali dobrobitjo.
V naši družbi so številna vedenja, prakse, politike in kulturne norme sicer običajne, a jih zmotno enačimo z zdravjem in naravnostjo. V resnici niso niti zdrave niti naravne. Torej, ko govorim o mitu normalnosti, govorim o napačnem prepričanju, da je trenutni družbeni sistem normalen – a v resnici ni. To še posebej velja, ko gre za razumevanje človeških potreb in zdravja.
Drugi vidik mita o normalnosti je prepričanje, da so nekateri ljudje zdravi, drugi pa nenormalni in bolni. Jaz pravim, da to ne drži. Zdravje, bodisi fizično ali duševno, je spekter. Ne moremo preprosto ločiti zdravih od nezdravih. To je zelo nevarna miselnost. Poleg tega so telesne in duševne bolezni pravzaprav običajni odzivi na nenormalno kulturno okolje.
Povezanost telesa, uma in družbenega okolja
Ljudje nismo izolirana bitja – ne fizično, ne psihološko, ne čustveno in ne duhovno. Naša fiziologija je neločljivo povezana z našim čustvenim, psihološkim in družbenim obstojem. To pomeni, da ima družbeno okolje močan vpliv na naše fizično in duševno zdravje.
Že od časa, ko smo v maternici, smo pod vplivom čustvenih stanj naših mater. Raziskave so pokazale, da imajo otroci mater, ki so bile med nosečnostjo pod stresom, ob rojstvu biološke markerje tega stresa. Ta vpliv se nadaljuje skozi otroštvo in odraslo dobo. Naš biološki ustroj je neločljivo povezan z našimi psihološkimi in družbenimi izkušnjami.
- Preberite si še: Gabor Maté: AD(H)D se pojavi pri dojenčku in malčku zaradi stresov v družinskem okolju
Ali družba povzroča bolezni?
Poglejmo dejstva:
- Po vsem svetu narašča anksioznost.
- Diagnoze ADHD in drugih duševnih bolezni pri otrocih naraščajo.
- Avtoimunske bolezni so v porastu.
- V Veliki Britaniji so morali imenovati ministra za osamljenost.
- V ZDA jemlje vsaj eno zdravilo kar 70 % odraslih, 50 % jih jemlje dve ali več zdravil.
Skratka, kultura, v kateri živimo, dejansko spodbuja bolezni. Bolezni torej niso nenormalen pojav, temveč normalen odziv na nenormalno družbo.
Ali se lahko ljudje spremenijo?
Ne gre za to, da bi morali postati nekdo drug – gre za to, da postanemo to, kar v resnici smo. Ta družba nas od tega odvrača in zato trpimo. Toda da, ljudje se lahko spremenijo, če si dovolijo vrniti se k svoji pristni naravi.
O Bogu
Ali Bog obstaja? Odvisno, kako ga definiramo. Odraščal sem kot militantni ateist, saj sem se rodil na Madžarskem v času komunizma. Kot otrok nisem mogel sprejeti ideje, da je Bog vsemogočen in obenem dopušča trpljenje. Z leti sem spoznal, da obstaja globlji pomen besede Bog – ne kot figura v oblaku, temveč kot povezanost, enotnost in inteligenca vesolja. To je nekaj, kar ne zahteva slepega verovanja, temveč osebno izkušnjo."
Več v knjigi Navidezna normalnost
Vir:
