V epizodi podkasta The Mel Robbins Podcast se Mel Robbins pogovarja s svetovno priznanim zdravnikom in avtorjem dr. Gaborjem Matéjem o tem, kaj v resnici pomeni travma – in kako globoko vpliva na naše življenje, tudi če se je ne zavedamo. Maté iskreno spregovori o lastnih izkušnjah, ranah iz otroštva, vlogi staršev in družbe ter o tem, kako se lahko začnemo zdraviti – ne z obtoževanjem, temveč z razumevanjem in sočutjem.
Bi lahko opisali, kaj se je dogajalo v vašem otroštvu in kako je na vas vplivalo, ko ste našli materin dnevnik?
No, rodil sem se pred 81 leti, januarja 1944 v Budimpešti na Madžarskem, judovskim staršem, ki jih je že takrat prizadela druga svetovna vojna. Moj oče je bil kot Jud prisilno mobiliziran v delovno enoto madžarske vojske, zato ob mojem rojstvu ni bil prisoten. Marca istega leta je nemška vojska okupirala Madžarsko. Takrat se je tudi pri nas začel holokavst – genocid, ki je že uničil judovsko prebivalstvo vzhodne Evrope. V samo treh mesecih, med marcem in junijem, so ubili pol milijona Judov, tudi moje stare starše.
Tudi moja mama in jaz sva bila tik pred deportacijo. Prvo leto svojega življenja sem tako preživel pod nacistično okupacijo, z mamo, ki je bila prestrašena, v šoku in globoko žalostna. Večino časa sploh ni vedela, ali je moj oče živ ali mrtev. Ko sem bil star enajst mesecev, me je, da bi mi rešila življenje, izročila popolni neznanki – krščanski ženski na ulici – ki me je odnesla k sorodnikom, ki so bili v relativni varnosti. Moje mame nato nisem videl pet ali šest tednov.
Vse to je zapisano v dnevniku, ki ga je pisala. Dnevnika nisem našel pozneje – vedno je bil pri meni. A dolga leta, ko sem ga poskušal brati, mi je postalo slabo, vrtelo se mi je. Kot bi moje telo vedelo, da je to zame prehudo. Šele nekaj let nazaj, ko je bila mama še živa, sem jo prosil, naj mi dnevnik prebere. V njem je zapisala: »To pišem zato, ker hočem, da moj sin nekoč izve, kaj se je zgodilo.«
To je torej kratka različica. A ti dogodki so globoko zaznamovali moj živčni sistem, moje telo, mojo dušo. Pustili so travmatične rane, ki jih dolgo sploh nisem prepoznal, kaj šele zdravil. Šele v srednjih letih sem se začel zares ukvarjati s tem in razumeti, kako je vse to vplivalo na moje vedenje – in tudi na moje otroke, saj sem jim, ne da bi želel, prenesel posledice teh ran, zgolj zaradi pomanjkanja zavedanja.
- Preberite si še: Dr. Gabor Mate: Marsikdo, ko dopolni 35 ali 40 let še vedno ne ve, kdo v resnici je... In razlog je TA
Kako so te izkušnje oblikovale vaše delo? Kako ste začeli početi to, kar danes počnete?
Preden je to oblikovalo moje delo, je oblikovalo mene – način, kako sem živel, ali bolje, kako nisem znal živeti. Ko sem se začel spopadati z izzivi v življenju – bil sem uspešen zdravnik v svojih štiridesetih, spoštovan, a nesrečen in depresiven. Bil sem poročen z ljubeznijo svojega življenja, a najin zakon je bil poln napetosti in konfliktov. Tudi moji otroci so imeli težave. Na neki ravni so se me celo bali, saj sem bil zelo nepredvidljiv.
To me je spodbudilo, da sem začel iskati odgovore. Najprej sem se moral zazreti vase in razumeti, zakaj se obnašam, kot se. Vzporedno pa sem kot zdravnik začel opažati podobne stvari pri svojih pacientih. Tako se je začela pot raziskovanja otroštva, zgodnjega razvoja, vpliva travme – in tega, kako se to odraža v duševnem in fizičnem zdravju.
Kaj ste se naučili o tem, kako otroške izkušnje oblikujejo odraslega človeka?
V veliki meri so odločilne – in to se začne že pred rojstvom. Čustveno stanje matere med nosečnostjo vpliva na razvoj otroških možganov. Pomembno je poudariti: ne gre za krivdo mater. Matere delajo najboljše, kar zmorejo. Govorimo o stresu, ki deluje na nosečnico, in to pogosto ni pod njenim nadzorom.
Ko je človek pod stresom, njegovo telo izloča stresne hormone – adrenalin in kortizol. Ti prehajajo skozi posteljico do ploda in vplivajo na razvoj živčnega sistema. Raziskave kažejo, da se srčni utrip nerojenega otroka spreminja glede na to, koliko je mati pod stresom. Kortizol pa ima velik vpliv na razvoj pomembnih možganskih povezav.
Po napadu 11. septembra je raziskava pokazala, da so imele ženske, ki so v tretjem trimesečju zbolele za posttravmatsko stresno motnjo, leto dni po porodu otroke z nenormalnimi vrednostmi stresnih hormonov. To lahko vpliva na njihov razvoj in pozneje povzroča različne izzive. Vemo, da imajo otroci mater, ki so bile med nosečnostjo pod stresom ali depresivne, večje tveganje za motnje, kot je ADHD.
Zanimivo je, da so staroselske skupnosti to vedele že dolgo. V eni skupnosti v Britanski Kolumbiji so mi povedali, da v njihovi tradiciji nihče, ki je bil v stresu ali razburjen, ni smel blizu nosečnice – niso želeli, da bi se stres prenesel na otroka. Današnja znanost to starodavno modrost samo potrjuje.
- TO Gabor Mate polaga na dušo vsem staršem: Rešujte svoje težave in travme!
- Dr. Gabor Maté: "Represija čustev je depresija"
Ko sem začela razumevati, kako so moje lastne izkušnje – celo iz časa, ko sem bila še v maternici – vplivale name, sem se zavedla, da sem kot stresna mati vplivala tudi na svoje otroke. Počutim se razpeta med krivdo, da sem jim škodovala, čeprav tega nisem želela, in razumevanjem, da je to del človeške izkušnje.
Najprej – ko je moja mama nosila mene, skoraj zagotovo ni želela biti noseča. Katera judovska ženska pa si je sredi druge svetovne vojne želela otroka, medtem ko je bil njen mož v prisilnem taborišču? Otroci občutijo, če niso zaželeni – in to sem videl znova in znova.
Vendar bi rad opozoril na nekaj: bolečina se je pretočila skozi vas, a vi svojih otrok niste ranili. Niste jim hoteli škodovati, ničesar niste storili namerno. Travma se prenaša med generacijami, a to ni nekaj, za kar bi lahko krivili kogarkoli. Starši, ki imajo otroke z izzivi, pogosto nosijo globoko krivdo – a ta ni upravičena in nikomur ne pomaga. Sprejmimo torej, da se travma prenaša, a brez obtoževanja.
Kako pa definirate travmo, posebej za nekoga, ki morda sploh ne ve, ali jo je doživel?
Zelo preprosto: travma izhaja iz grške besede za rano. Torej je travma rana – psihološka rana. Lahko je tudi fizična, a tu govorimo o psiholoških ranah.
"Sprejel te bom, če boš videti tako, govoril tako, se vedel tako" – in potem boš celo življenje zaskrbljen, kako te drugi vidijo. To je znak otroške rane. Ker v osnovi moramo biti povezani sami s seboj. In kadar nas starši ne vidijo, tudi mi ne vidimo sebe. To je preprosto dejstvo.
Če pogledamo človeško evolucijo – ljudje nismo bili vzgojeni v takšnih pogojih, kot jih imajo otroci danes. Milijone let smo živeli v majhnih skupnostih, vse do pred približno 15.000 leti. Otroci so bili vedno v bližini odraslih. Ni bilo ločitve. Otroke so nosili povsod, nihče jih ni puščal jokati same. Bili so brezpogojno sprejeti, niso bili kaznovani – in prav gotovo ne tepeni. Šlo je za povsem drugačen način vzgoje. To je okolje, v katerem smo se razvili – in zato človeški otrok nevede pričakuje, da bo tako tudi obravnavan. Ko te potrebe niso izpolnjene, so otroci ranjeni.
Otroci imajo še eno temeljno potrebo – čustva. Skupaj z drugimi sesalci smo biološko naravnani, da doživljamo jezo. Jeza je bistvena za preživetje. Prav tako strah. Imamo naravno radovednost in potrebo po raziskovanju. Doživljamo stisko ob ločitvi – zato dojenček joka, kadar ni odraslega v bližini, da ga ta lahko pride iskat. Imamo potrebo po igri.
In ko se ta čustva pojavijo, otrok potrebuje, da jih odrasli razume. Ne nujno, da naredi tisto, kar otrok želi, ampak da razume otrokovo doživljanje. Ko pa otrok te vrste razumevanja ne dobi, začne verjeti, da je nekaj narobe z njegovimi čustvi. In začne si govoriti: »Preveč sem čustven. Nisem dovolj dober. Preveč sem občutljiv. Nisem vreden ljubezni.«
Če pa otrok ne dobi pozornosti, ki jo potrebuje, kaj se zgodi? Začne se truditi, da bi postal privlačen – da bi pritegnil pozornost. Poglejte, koliko škode naredi v naši kulturi to, da ljudje verjamejo, da morajo ustrezati določenim lepotnim idealom – in vse, kar so pripravljeni storiti zaradi tega. Vse to izhaja iz dejstva, da niso bili sprejeti takšni, kot so. In zdaj si skušajo izboriti pozornost.
Ali sploh obstaja človek na svetu, ki v otroštvu ni bil travmatiziran? Všeč mi je, da ste rekli, da ne bomo krivili mater. Da bolečina samo teče skozi ljudi. Zato se travma prenaša skozi družine in skozi kulture – med generacijami. Ko to razumemo, lažje prepoznamo, kako so nam ti odzivi v otroštvu pomagali preživeti. In hkrati lahko začnemo čutiti moč, da prevzamemo odgovornost.
Točno tako – in da lahko začnemo spreminjati te nezavedne odzive, ki jih še vedno nosimo s seboj. Torej – ali obstaja nekdo, ki nima travme? Morda. A v tej kulturi je to izjema, ne pravilo. Toliko vidikov današnje družbe ne izpolnjuje temeljnih človeških potreb, zaradi česar je življenje izjemno zahtevno.
Poglejmo – ZDA so najbogatejša država v zgodovini. Pa vendar 70 % odraslih jemlje vsaj eno zdravilo. 40 % jemlje dve ali več. Vse več otrok je na zdravilih – za ADHD, samopoškodovanje, agresijo, anksioznost. Lahko gledamo na to na dva načina – ali so ljudje po naravi pokvarjeni, ali pa nekaj z okoljem, v katerem vzgajamo otroke, ni v redu.
In dejstvo je, da starši delajo, kar zmorejo – a živijo v pogojih, ki niso naklonjeni zdravemu človeškemu razvoju.
Če bi vodil laboratorij in poskušal vzgojiti mikroorganizme, bi temu rekli kultura (gojišče). Če bi se v takem gojišču začeli mikroorganizmi množično kvariti ali umirati, bi rekli, da gre za toksično kulturo. In pri ljudeh je enako.
Namesto da iščemo vir težav zgolj v posamezniku, moramo pogledati pogoje, v katerih ljudje živijo, vzgajajo otroke in skušajo delovati. Tako kot pri vsaki rastlini ali živali – za razumevanje stanja je ključno, v kakšnem okolju se razvija.
Vir:
