"Hčerka se me ves čas oklepa. Potem jo odrivam, čeprav ni nič kriva in mi je hudo."

6. 1. 2024
Deli
"Hčerka se me ves čas oklepa. Potem jo odrivam, čeprav ni nič kriva in mi je hudo." (foto: shutterstock)
shutterstock

Ali je otrok lahko preveč navezan na mamo? 

Vprašanje mamice triletne hčerke:

"Deklica je izredno in ekstremno navezana name. Zelo redko dovoli, da jo partner skopa/stušira/uspava ali ji da za jesti. Za mano gre povsod. Naj povem tudi, da sem bila v njenih treh letih več doma kot v službi, zaradi raznih operacij in težav. Partner zato dela več, tako da sem jaz več časa z njo. Vendar se partner dobesedno počuti izrinjenega in počasi že obupuje, kar se odraža tudi na najinem odnosu.

Jaz mu očitam, da je celotna skrb za njo na meni in da je kljub temu, da sem doma, to psihično zelo naporno zame. Hčerka se uspava tako, da nekdo leži z njo. Jaz jo moram trdno objeti in me mora držati za roko ali kaj podobnega, kar zna biti včasih zelo naporno.

Danes recimo smo šli vsi trije v spalnico, brali knjige, ko sem rekla, da "moram na stranišče", pa je bil histeričen jok, da pogreša mamico, ki je trajal dokler nisem prišla tja in jo uspavala. 

Večkrat mi je fizično vsega preveč: preveč dotikov in objemov... Potem jo odrivam, čeprav ni nič kriva in mi je hudo. Prosim za kakšen nasvet ali idejo. Bojim se, kako bo, ko bo prišel v družino še dojenček in jaz ne bom zmogla početi več vse te stvari z njo."

Odgovor: 

Iz vašega besedila se prav čuti stiska, ki jo doživljate. Deklica je stara 3,5 leta in zanjo ste varen steber, zato si vas želi v bližini. Seveda je najbolj omejena na vas tudi zato, ker ste največ časa z njo. To, da jo odrivate, deklica čuti in najverjetneje prav zato še bolj želi v vašo bližino, saj se boji zapustitve.

Omenili ste tudi operacije, kar lahko pomeni, da je deklica ”morala” ostati sama in ima morda v sebi strah , da bo ponovno zapuščena? Vsekakor bi vam priporočala, da se z deklico pogovorite, če je kdaj morala biti zapuščena in obujajte spomine, kako je bilo, kaj je takrat čutila, kako ste se počutili vi Verjetno bo jokala in to je povsem v redu.

Pogovorite se tudi takrat, ko bo čas za odhod na igrišče. Povejte ji, da vi ne boste šli, ampak, da lahko, če hoče, gre z njo oče, vi pa jo boste počakali doma. Če ne bo hotela na igrišče z očetom, pa povejte, da je lahko doma, ampak, da boste sedaj vi počivali (oziroma poveste karkoli boste delali) in da naj se igra z očetom, če vas bo potrebovala, pa boste ste tukaj zanjo. Morda pa potrebuje samo zagotovilo, da boste res počakali tam, kot ste rekli?

Omenili ste, da hčerki rečete, da samo skočite na stranišče in čez čas joka, saj hoče, da pridete nazaj. To je povsem normalno, toliko je že velika, da ve, da to pomeni, da se boste vrnili nazaj.

Povejte ji odkrito, da danes ne zmorete in bo zato z njo šel oče. Vi pa boste tukaj, saj potrebujete čas zase. Bodite odkriti z njo, povejte, da včasih rabite čas zase, da si ”napolnite kozarec” in imate več energije za igro z njo. Super bi bilo, če bi se že sedaj igrale igre vlog s kakšnim dojenčkom. Lahko se igrate, kako ga previjate, hranite in ko vas kliče, poveste, da še niste končali, da bo morala malo počakati. Tudi vaši občuti so normalni, če se lahko tako izrazim. Čutite, da je preveč, da ne zmorete, saj ste šli preko sebe in niste postavili meje. Telo vas ustavlja, zato takšni občutki.

Ko se boste pogovorili in ji povedali, da tako ne gre več, bo morda tudi deklica to bolj razumela in lažje sprejela. Hčerki predstavljate varnost, kar vam je lahko v veliko veselje, hkrati pa morate poskrbeti zase in postaviti mejo. Morda bo deklica na začetku jokala, se upirala, ker si bo mamica vzela čas zase in tega ni navajena, zato se ne ustrašiti tega.

Tudi s partnerjem se pogovorita v to smer, da naj bo pripravljen na to in naj bo tam za hčero, da jo pocrklja in se z njo pogovori in ji pove, da jo vi čakate, kot ste se dogovorili in da je tam tudi on zanjo. Verjamem, da je to res naporno obdobje in da se morda bojite, da je deklica preveč navezana na vas in kako bo sedaj z dojenčkom. A prav vse se bo uredilo, kot se mora.

Še ena ideja: Deklico skušajte čim več vključevati v vsakdanja opravila in jo vabiti v odnos (da boste vi tisti, ki vabi v odnos, če razumete). Se pravi, pridi bova to, pridi po objem, pridi in mi pomagaj... Potem pa se dogovorita, da po kosilu (oziroma, takrat, ko boste rabili) rabite 5-10 minutk zase. In da vas takrat lahko pokliče samo, če je res kaj nujno. Po poteku dogovorjenih minut pa ste spet njeni. Tako boste prišli do časa zase in hčeri postavili mejo tudi, ko sta sami doma in ji tudi pokazali, da je pomembno včasih drugim reči ne ter poskrbeti zase.

Komentar je napisala Tadeja Čulek, Inštitut Vita Bona https://druzinska-terapija.com

Poglejte si tudi podkast s psihoterapevtko: 

 

Novo na Metroplay: "Svojo otroško igro dajem na papir." | Hana Stupica in Urška Križnik Zupan