Hipervigilanca je zelo resnična, a pogosto napačno razumljena posledica še trajajoče travmatične izkušnje, kot je ustrahovanje na delovnem mestu.
Medtem ko je hipervigilanca, imenovana tudi hiperpozornost, priznan simptom minule travme, ki ga pogosto pravilno prepozna celo žrtev sama, je kruta resničnost ta, da aktualni ustrahovalci to stanje lahko zlorabijo proti žrtvi za nadaljevanje s pritiski in nasiljem.
Ko žrtev izrazi občutke, ki so povezani s hiperpozornostjo, je zavrnjena kot 'paranoična' in tako še bolj viktimizirana.
Tudi napačna samodiagnoza s paranojo je zelo pogosta. Žrtve svoje (pre)močne čustvene odzive, ki so v kontekstu toksične situacije razumljivi, namreč pogosto zavračajo kot paranojo.
Hipervigilanca ni isto kot paranoja
Med obema stanjema pa obstaja velika razlika. In prav tu se stvari zapletejo.
Prava paranoja je namreč del slike hude duševne bolezni, medtem ko je hiperpozornost normalen človeški odziv na nenormalne okoliščine in travmatične dogodke.
Po drugi strani pa je hipervigilanca psihološki odziv na zunanji sprožilni dogodek, kot je ustrahovanje na delovnem mestu. Ko se posameznik znajde v položaju ustrahovanja in nadlegovanja na delovnem mestu, lahko to povzroči vrsto čustvenih in psiholoških simptomov. To lahko vključuje tesnobo, depresijo in ekstremni stres. Ta povečan občutek stresa lahko povzroči, da se normalni odziv 'boj ali beg' prehitro aktivira, zaradi česar je oseba v nenehnem stanju travmatične reaktivnosti.
Tukaj nastopi kruta narava tega stanja. Za razliko od globoko zakoreninjenih psiholoških stanj, kot je paranoja, se žrtev hipervigilance močno zaveda svojih povečanih odzivov in tega, da niso norma. Žrtev zato pogosto potem to obrne nase in se krivi za 'pretirano reagiranje' ali celo domneva, da je 'paranoična', medtem ko v resnici trpi zaradi posttravmatskega odziva, povezanega z ustrahovanjem.
Nasilneži lahko to uporabijo proti žrtvi
Tudi nasilnež lahko prepozna ta odziv pri žrtvi, se z njim 'hrani' in ga uporabi kot dodatno 'strelivo', da pokaže, kako nesposobna je njegova žrtev.
Uporabijo ga lahko tudi za odvračanje krivde, pri čemer žrtev slikajo kot histerične ali paranoične ter tako prikrijejo, da so prav oni storilec in vzrok za dotično stanje.
Vse to lahko postane začaran krog, iz katerega se morda zdi nemogoče izstopiti, zlasti ko na nitki visi grožnja izgube službe.
Da bi prekinili ta toksičen cikel, je nujno, da žrtve ustrahovanja na delovnem mestu prepoznajo stanje hiperpozornosti in se prenehajo zanj kriviti.
Žrtvam ustrahovanja so lahko na tem mestu v izdatno pomoč terapevti in skupine podpore, s pomočjo katerih bodo uspeli okrepiti samopodobo in izboljšati samozavest, hkrati pa tudi pravilno prepoznati posttravmatsko simptomatiko in oceniti, kako na njih v resnici vpliva toksično okolje, v katerem živijo ali delajo.
Nasilneži na delovnem mestu so teritorialni kot divje mačke in le redko zamenjajo svoje delovno mesto, četudi hipervigilantna oseba upa na to.
Boljša rešitev je, da žrtev ponovno prevzame nadzor nad svojim življenjem in ne dovoli, da bi jo napačno označili za paranoično, saj je vzrok njenih težav zelo resničen.
Poiščite pomoč
Če ste žrtev ustrahovanja na delovnem mestu, piščite v sebi moč, da vstanete in se uprete tako, da nihče nikoli več ne bo imel takšnega vpliva na vas.
To nikakor ni lahka naloga, a če želite obdržati službo in se osvoboditi čustvene bolečine zlorabe, je nujna. Če čutite, da kažete znake hipervigilantnosti, ne mislite, da je to znak šibkosti ali česa hujšega. Zavedajte se, da se zgolj NORMALNO odzivate na izjemen stres v svojem življenju, in to uporabite kot izhodišče za podporo (in ozdravljenje), ki jo potrebujete.
Povzeto po overcomebulling.
Preberite si tudi:
- Mobing na delovnem mestu: dogaja se v sejnih sobah in garderobah
- Verbalno nadlegovanje: oblika čustvene zlorabe, ki jo premalo poznamo
- Če smo pretirano čuječni glede bolečine, to (nehote) soustvarjamo