"Mazohizem se lahko izraža tako, da se žrtvujete za sodelavce, prijatelje ali partnerja," opozarja psihologinja.
Izgorelost je nekakšen preplet vsega, kar bi si želeli in hoteli narediti, a za to nikoli ni dovolj časa. Kaj lahko torej naredimo zase, da se olajšanje znova vrne v naše življenje? Svojo izkušnjo je za CNBC delila psihiatrinja dr. Judit Joseph, znana po nasvetih, ki temeljijo na njenem strokovnem znanju in raziskavah.
"Nikoli si nisem mislila, da bom končala na terapiji. A tri leta sem obiskovala terapevta, in resnično sem začela izkoriščati pomoč šele v zadnjih nekaj mesecih."
Na začetku je bila skeptična.
"Rekla sem si: to je zapravljanje časa. A motila sem se. Terapevt je videl nekaj, česar sama nisem – popolnoma sem bila izgorela. Naložila sem si nor urnik, ne da bi se tega sploh zavedala."
V zadnjem letu študija medicine je en mesec vodila travmatološke ambulante v Južni Afriki, nato pa se odločila za specializacijo iz psihiatrije.
- Preberite si še: Katja Knez Steinbuch: "Otrok ne smemo puščati v stiski – zavarovati jih moramo na vse načine in preprečiti tragedije."
"Po prvem letu specializacije sem začela raziskovati kulturno kompetenco, kar je pomenilo potovanja po svetu, da bi razumela, kako različne kulture pristopajo k duševnemu zdravju. Obiskala sem 30 držav. Bilo mi je povsem samoumevno, da sem delala tako intenzivno, da sploh nisem opazila, da ogrožam svoje zdravje."
Po približno petih srečanjih jo je terapevt pogledal v oči in rekel: "V terapiji običajno ne uporabljamo izraza 'mazohizem', a vi se ga morate zavedati in nekaj storiti glede tega."
Ta nasvet ji je spremenil življenje – tako zasebno kot tudi v načinu, kako danes pristopa k svojemu delu kot psihiatrinja.
"Beseda 'mazohizem' v mojih pacientih vzbudi nelagodje – pogosto pomislijo na spolne igrice. A mazohizem, kot je bil definiran v diagnostičnem priročniku iz leta 1980, pomeni osebnostno motnjo, za katero je značilen vzorec samopoškodovalnega vedenja."
Kasneje so to diagnozo skorajda opustili, saj so se strokovnjaki bali, da bi jo lahko razumeli kot obtoževanje žrtev – kot da si ljudje sami izbirajo trpljenje ali spodbujajo poniževanje.
"Ne uporabljam tega izraza zato, da bi obtožila žrtev, temveč zato, da bi pomagala prepoznati in nato opustiti vedenjske vzorce, s katerimi si sami škodujete. Če želite prevzeti nadzor nad svojim življenjem in najti srečo, morate najprej razumeti, kako se lahko mazohizem kaže," pojasnjuje.
Mazohizem se lahko pokaže kot žrtvovanje sebe za druge – sodelavce, prijatelje, partnerja.
"Če nenehno poskušate ugajati drugim, boste privlačili ljudi, ki vas bodo izkoriščali – v prijateljstvu, partnerstvu in družini. Na primer: prevzemate vse gospodinjske obveznosti ali pa je vzgoja otrok izključno vaša odgovornost, medtem ko partner ne sodeluje."
Takšen mazohizem se pogosto pojavlja v obliki pretirane delovne ambicioznosti in hrepenenja po priznanju, za katerega verjamemo, da nam bo prineslo srečo.
"To se dogaja v poklicih, kjer so zaposleni preobremenjeni in podcenjeni, pa vseeno menijo, da ne delajo dovolj. Denimo novinar, ki poroča iz vojnih območij in tvega svoje življenje, da bi svetu posredoval resnico, ali mlad analitik v finančni industriji, ki žrtvuje svoje družabno življenje, da bi nekoč napredoval," razlaga in dodaja na portalu Zadovoljna.
- Poglejte si tudi: Tomislav in Nina Senečić: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” (Sensa podkast z Ano Vehovar)
Dobra novica je: mazohizem ni usoda – je izbira. In ko prepoznamo destruktivne vzorce, jih lahko spremenimo.
"Če mi nohti začnejo pokati in postanejo krhki, vem, da sem izgorela. To je zame znak, da moram upočasniti in se osredotočiti nase. Morda opazite, da vam srce bije hitreje, ker ste ves dan pili kavo, da bi bili učinkovitejši – to so opozorilni znaki."
Pogosto se naše žrtvovanje izraža tudi v vplivu na bližnje.
"Zato poslušam svoj tim, prijatelje in svojo hčerko. Če mi rečejo, da je rok za projekt preveč optimističen ali da zvečer buljim v e-pošto namesto, da bi bila pozorna nanje – to vzamem resno in spremenim svoje vedenje."
Naredite premor, preden rečete da ali ne – in se vprašajte, ali si to res želite.
"Pogosto se v nas oglaša tih glasek, ki ve, da smo preutrujeni, da bi delali ves vikend, ali da danes res ne želimo oprati partnerjevega perila. Takšna usluga, ki jo naredimo na silo in z odporom, nas lahko notranje izčrpa. In čeprav tega nihče ne opazi – mi zaradi tega izgubljamo svojo vrednost."
Vir: stil.kurir.rs
