30 let potem, ko je luč sveta ugledala najbolj znana študija o lažnih spominih, najnovejša kritična analiza pod vprašaj postavlja verodostojnost njenih zaključkov.
Leta 1995 sta ameriški raziskovalki Elizabeth Loftus in Jacqueline Pickrell izvedli študijo, znano kot 'Lost in the Mall', ki je postala temelj trditev, da je mogoče v laboratorijskih pogojih vsaditi lažne spomine. V eksperimentu je 25 % od 24 udeležencev napačno 'obudilo spomin' na dogodek iz otroštva, ki se ni zgodil.
V raziskavi je sodelovalo 24 udeležencev. Vsakemu udeležencu so predstavili štiri dogodke iz njegovega otroštva, pri čemer je bil eden izmišljen: zgodba, da so se kot majhni otroci izgubili v nakupovalnem središču. Družinski člani so pri tem sodelovali tako, da so potrdili vse štiri dogodke, vključno z izmišljenim, kar pomeni, da so zavestno zavajali udeležence raziskave in tako povečali verjetnost, da bodo lažni dogodek sprejeli kot resničnega.
Izsledki študije so nato pompozno navajali, da je kar 25 % sodelujočih (6 oseb) nato poročalo, da se spominjajo dogodka, ki se v resnici ni zgodil, čeprav so njihovi opisi pogosto vsebovali malo podrobnosti in veliko dvoma v pristnost tega spomina.
Psihologinja Elizabeth Loftus je to nato interpretirala kot dokaz, da je spomine mogoče vsaditi, in pogosto poudarjala: "Človeški spomin je podoben Wikipediji – lahko ga urejate sami, lahko pa ga spreminjajo tudi drugi."
Študija je Elizabeth Loftus prinesla svetovno slavo, s somišljeniki pa je poslej izsledke te študije uporabljala (in zlorabljala) za obrambo obtoženih spolnih predatorjev in morilcev.
Kasnejši raziskovalci lažnega spomina, kot je Chris Brewin z UCL, so neprestano opozarjali: "Povezovati tovrstne laboratorijske pojave z resničnimi travmatičnimi spomini je poenostavljeno in nevarno za pravni sistem."
Navkljub temu je bila študija pogosto citirana na sodiščih, zlasti v primerih spolnih zlorab, kot na primer v obrambi Harveyja Weinsteina, z namenom diskreditacije pričevanj žrtev.
Ponovitev iz leta 2023 in kritična analiza iz 2025
Študijo so leta 2023 ponovili raziskovalci z University College Cork in University College Dublin, tokrat z večjo skupino 123 udeležencev, po zaključku študije pa so poročali celo o višji stopnji domnevno vsajenih lažnih spominov (t.j. 35 %) kot v originalni študiji.
Pa vendar je nova analiza teh podatkov, objavljena leta 2025 v reviji Applied Cognitive Psychology, pokazala pomembne pomanjkljivosti v njihovi interpretaciji:
- Noben od udeležencev ni oblikoval popolnoma lažnega spomina na celoten dogodek.
- Približno 50 % udeležencev je opisalo resnične dogodke, ki so jih doživeli v svojem otroštvu (npr. to, da so se izgubili, vendar ne nujno v nakupovalnem središču ali ob drugačnem času).
- Mnogi udeleženci so izrazili dvom glede natančnosti podrobnosti v izmišljenem dogodku in bi v sodnem kontekstu njihove izjave imele nizko dokazno vrednost.
- Povprečno pa so udeleženci študije 'lažnih spominov' z gotovostjo priklicali manj kot dve podrobnosti iz izmišljenega dogodka, pri čemer jih je 30 % ni uspelo priklicati niti ene).
Pomen za sodno prakso in znanost o spominu
Avtorji analize, med njimi prof. Chris Brewin in prof. Bernice Andrews, opozarjajo, da:
- laboratorijske študije niso primerljive z realnimi travmatičnimi dogodki, saj udeleženci v eksperimentih praviloma ostanejo skeptični do neresničnih informacij;
- sodna praksa pogosto napačno interpretira laboratorijske rezultate, kar lahko vodi do napačnih sklepov o verodostojnosti spominov žrtev;
- raziskovalci morajo biti previdni pri javni predstavitvi svojih ugotovitev, da ne bi nehote podprli napačnih pravnih argumentov.
Resnični spomin proti lažnemu spominu
Študija 'Lost in the Mall' preučuje vsaditev spomina na banalne dogodke brez travmatične teže, kar je bistveno drugače od spominov na resnične travmatične dogodke, kot so spolne zlorabe, kjer so vključeni disociativni mehanizmi, čustvena blokada in biološke spremembe v delovanju spomina.
Travmatični spomin v tem primeru ni preprosto vsajen ali izmišljen, temveč pogosto odrinjen ali fragmentiran zaradi obrambnih mehanizmov uma. Disociacija in posttravmatska amnezija sta tudi dobro dokumentirana pojava, ki ju podpirajo številne nevrološke in klinične raziskave.
Najnovejša analiza podatkov iz leta 2023 tako resno omaja verodostojnost trditev, da je mogoče zlahka vsaditi lažne spomine na celotne dogodke, sodna praksa in strokovna javnost pa bi morali biti pri uporabi teh raziskav v primerih spolnih zlorab zelo previdni.
Laboratorijski modeli lažnih spominov ne morejo pojasniti kompleksnosti travmatičnega spomina, ki ga povzročijo zlorabe, temveč lahko zameglijo realne izkušnje žrtev, če niso ustrezno interpretirani.
Vir: Neuroscience News, Wikipedia, študije, chat gpt
- Preberite si tudi: 4 obrambni odzivi na boleče spomine, ki jih uporabljamo vsi ljudje