To je eno najtežjih in najglobljih čustev pri ženskah

23. 2. 2023
Deli
To je eno najtežjih in najglobljih čustev pri ženskah (foto: shutterstock)
shutterstock

Preberite si zapis Polone Marc, zakonske in družinske terapevtke o ženskah in sramu. 

Poznate tisti občutek, ko vam droben glasek v vaši glavi pravi:

»Tega ne zmoreš.«

»Prenaporna si za odnos.«

»Še vedno nimaš otrok.«

»Preveč dolgočasna si, da bi te kdo opazil.«

»Če bi res vedel, kakšna si, te ne bi imel rad.«

Večina izmed nas ga pozna, ni pa nujno, da se ga tudi zaveda. To neprijazno in boleče čustvo je sram. Je eno najtežjih in najglobljih čustev, najbolj skriti del našega čustvenega sveta, do katerega najtežje in najpočasneje prihajamo.

Občutenje sramu pogosto povzroči preplavljajoča in boleča čustva strahu, jeze, zmede, obsojanja. Nekje globoko v sebi nas je sram, da nas je sram, zato se mu večina izmed nas skuša izogniti, ga ignorirati, zanikati, ga skriti. Zato tudi ne moremo vedeti, kako velik vpliv ima na naše osebno življenje. 

Brene Brown, ameriška raziskovalka fenomena sramu pri ženskah, je sram definirala takole:

»Sram je intenzivno boleče čustvo ali izkušnja, ko verjamemo, da nismo dovolj in zato nismo vredni sprejetosti in pripadnosti. Ženske pogosto čutijo sram, ko ne morejo zadostiti pričakovanjem. Zaradi sramu se ženske počutijo ujete, nemočne in izolirane.«

Ženske se pogosto počutimo preveč ali premalo, nevredne, slabe, neustrezne … Zakaj je tako?

Odgovor se skoraj vedno skriva v naših najzgodnejših izkušnjah s pomembnimi odraslimi, najbolj gotovo z našimi starši. Pogostokrat sicer lahko razmišljamo, da smo imele lepo otroštvo, da nam ni nič manjkalo, da so bili naši starši kar v redu, da se nam nič strašnega ni zgodilo.

Sram ima vsekakor lahko izvor tudi v zelo travmatičnih situacijah, kot so fizična, čustvena ali spolna zloraba, toda najpogosteje so njegov vir »nedolžne« situacije in načini, kako so naši starši ravnali z nami.  

Pojavlja se namreč vprašanje, zakaj na primer gospa srednjih let, žena in mama, ženska, ki je uspela v svojem poklicu, išče pomoč, ker se čuti  povsem obupano. Iz njenega pripovedovanja je razumeti, da se počuti ujeto, da ne more naprej, da ji je v odnosih težko, da dvomi v svoje materinstvo, da si ne upa živeti pristnega in ranljivega odnosa s svojim možem.

Pa je imela čisto normalno otroštvo, nič ji ni manjkalo (vsako leto so šli s starši na morje, kupili so ji, kar je potrebovala, pustili so ji njene hobije, niso je tepli, imela je prijateljice, družba jo je dobro sprejemala) – le oče se je zapiral v svojo delavnico in nista imela kaj dosti stika, mama pa je bila zelo stroga do nje! Posebno je občutljiva glede odnosa z mamo.

Pridejo solze, ko pravi, da je mamo vedno razočarala, ker ni bila takšna, kot bi si mama želela, ker nikoli ni uspela uresničiti njenih pričakovanj in jo osrečiti, čeprav se je za to stalno trudila. Mama pa jo je ob vsaki njeni »neprimernosti« kaznovala tako, da se je zaprla v svojo sobo. Ni kričala, se razburjala, samo odšla je. Tudi še danes, če ji ni kaj všeč, prekine stik. Mamina pričakovanja so in še govorijo, kdo, kaj in kako naj bi hčerka bila. Ker pa je primarna potreba otroka ta, da se ohrani ob starših, bo otrok samega sebe in svoje potrebe umaknil in naredil vse, da bo ustrezal, ter tako poskrbel za čustveno stanje svojih staršev. In gospa za svojo mamo še vedno in vedno znova poskrbi. 

Občutje, ob katerem je ta deklica zrasla, tisti občutek o sebi, ki ga dobimo ob pomembnem drugem in s katerim odidemo v življenje, je bil, da ni dovolj dobra, pomembna, da je preveč, odveč, tudi premalo, skratka, da taka, kot je, ni v redu. To pa je nevrednost in je sram! 

S tem vzorcem, ki se je v njej leta in leta razvijal in utrjeval, danes vstopa v odnose. Kot otrok staršev, zasedenih z lastnimi problemi, ob katerih ni bilo prostora za njene potrebe, lahko skozi življenje kompulzivno skrbi za druge, pri tem pa nikoli ne pokaže svojih potreb. Obrambni mehanizmi, ki jih je nekoč razvila, da bi z njihovo pomočjo preživela, ji ne služijo več, nasprotno, so ji celo v oviro pri najdevanju stika s seboj in pri vzpostavljanju pristnih in zadovoljujočih odnosov z drugimi. 

In da bi lahko živela drugače, je pomembno, da se poda na pot prepoznavanja in razumevanja svojega sramu, priznavanja svoje ranljivosti, razvijanja kritičnega odnosa do pričakovanj, ki jih imajo drugi in ona sama do sebe, ter deljenja svoje zgodbe z drugimi. To je tisto, kar zdravi naš sram in nas osvobaja. Vredno se je podati na to pot - ni lahka, a hvaležne si bomo. 

Polona Marc, Zakonska in družinska terapevtka ter voditeljica Skupine za ženske

https://terapevtska-pomoc.si/terapevti1/polona-marc/

https://terapevtska-pomoc.si/skupine/skupina-za-zenske/

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja