Verjetno se moški še nikoli nismo toliko ukvarjali z osebno rastjo, čustvi, duhovnostjo kot ravno zdaj. Poplava literature, člankov, nasvetov, oddaj s področja osebne rasti in duhovnosti hkrati prinaša nepregledno množico informacij, ki so sicer več kot dobrodošle, se pa včasih v njih čisto izgubimo.
Kaj pomeni biti moški, mož, oče… Kako se kot moški vidim in občutim v partnerstvu, družini, prijateljskih odnosih, poslovnih odnosih, družbi, svetu? Kdo sem jaz? Se vse pogosteje sprašujemo.
MOŠKI V ODNOSIH
Mnogi moški na terapevtskih delavnicah, ki jih s kolegom terapevtom vodiva, pravijo, da se počutijo slabo in se ne znajdejo v odnosih. Morda moramo spremeniti fokus in ne več iskati informacije na napačnem mestu - zunaj sebe (knjige, guruji, voditelji, znane osebnosti), ampak jih poiskati v sebi. Trdno verjamem, da ko moški vzpostavi močan stik s sabo, svojo notranjo naravo, ne potrebuje zunanjega vodstva, ampak posluša notranji glas in se odziva v skladu z njim. Težava pa je, da v današnjem času, ko smo preplavljeni s toliko različnimi informacijami, zahtevnimi odnosi, kemičnimi in ne-kemičnimi zasvojenostmi, s katerimi si »zdravimo« notranje rane, tega notranjega vodstva v vsem tem »hrupu« sploh ne slišimo več.
MOŠKO / ŽENSKO, SVOBODA / BLIŽINA
Psihologija uči, da sta v vsakega od nas (moške in ženske) položeni dve najmočnejši potrebi in sicer potreba po bližini in potreba po svobodi.
Tradicionalno se potrebe po svobodi bolj povezujejo z moško energijo, potrebe po bližini pa z žensko. V resnici pa vsak od nas potrebuje tako bližino kot svobodo. Brez bližine kot otrok umreš. Potrebuješ jo za preživetje. Brez svobode ne odrasteš, ostaneš ujet in se nikoli ne oblikuješ v samostojnega človeka. Tudi kasneje se trudimo do dovoljšne mere zadovoljiti eno in drugo potrebo in trpimo, ko je katera od obeh zanemarjena.
ZANEMARJENA POTREBA PO BLIŽINI
V različnih zgodovinskih obdobjih so potrebe vsakokratne družbe, moške prednike oblikovale bolj v smeri svobode. Prilagodili so se tako, da so poudarjeno razvijali sposobnosti kot so prodornost, fizična moč, fizično delo, podjetnost, pogum, agresija, raziskovanje, neodvisnost, neustrašnost, če je bilo potrebno tudi žrtvovanje življenja za državo.
Moški so bili vzgajani za fizično delo, delo proč od doma (trgovci), lovci, odhode v vojno. Malo je bil moški z družino. Zato je moški tudi močno zanemaril potrebe po bližini. Ko pa so se vračali k družini, si predstavljam, da se je mnogo moških domov vračalo resno travmatiziranih in so zaradi doživete groze izvajali nasilje nad ženo in otroci, jih zlorabljali, zahtevali ubogljivost in podrejenost, se zasvajali na različne načine. Mnogo nas je pravnukov, vnukov ali celo sinov takih očetov, dedov, pradedov. Travmiran človek umre, travme pa z njim ne umrejo, ampak so sposobne preživeti skozi veliko potomcev.
Čas, v katerem živimo, je marsikaj obrnil na glavo. Največja dobrina, ki jo danes na tem koncu sveta kjer živimo, uživamo, je mir. Odsotnost vojne. Nimajo vsi te sreče. Tako se moški lahko udejstvujemo na področjih, s katerimi naši predniki niso imeli dosti opraviti – nega otroka, gospodinjska opravila, branje pravljic, pogovarjanje o čustvih, skrb za družino in partnerski odnos, samouresničevanje, osebna in duhovna rast...
Tako novi časi moškim v večji meri prinašajo možnost razvijati tudi ta del potreb povezanih z bližino. Tega se mnogi moški ustrašijo tudi zaradi stereotipov o moškosti, ki naj bi moškega vzpostavljali s prej družbeno določenimi vlogami zaradi potreb družbe, ki jih je narekovalo zgodovinsko obdobje. Logika je ta, da če boš razvijal potrebe po bližini (ljubezen, nežnost, naklonjenost…), si zato manj moški. Ta logika je napačna, saj če zanemariš te notranje potrebe, v tebi zeva praznina, ki jo potem skušaš zapolniti s pijačo, drogo, igricami, pornografijo, igrami na srečo... Tudi vse, kar se zdi uspeh, ni uspeh.
Veliko, po sodobnih merilih uspešnih moških, prihaja na terapijo s to isto rano na duši. Uspeh, ženske, avto, moč in denar ne zapolnijo prostora, ki je namenjen občutku ljubljenosti, torej občutku, da sem ljubezni vredna oseba. Žal pa je ta občutek podarjen samo tistim, ki so imeli starše, ki so znali in zmogli to otroku prenesti. Moški, ki tega niso bili deležni, morajo ta občutek v sebi šele vzpostaviti. Ne pretiravam, če rečem, da si ga morajo prigarati. Ta pot pa je bolj duhovne kot materialne narave.
Mnogo moških napačno misli, da jim lahko to praznino zapolni partnerka (ali več njih), ki ga bo brezpogojno ljubila. Ne bo šlo. Rana, ki sta jo prizadejala oče in mati, je rana, ki jo moraš zaceliti sam. Takrat se boš počutil cel (vreden) ne glede na to, ali si v partnerstvu ali sam. Vse do takrat pa se lahko zapletamo v odvisniške partnerske odnose, kjer se s partnerkami izmenjavamo bolj v vlogah starš - otrok, otrok - starš, kot pa v odraslih partnerskih vlogah. Osvobojen in čustveno odrasel moški se v partnerstvu sprašuje, kako in kaj vse lahko jaz v partnerstvu podarjam in ne kaj bom od partnerke dobil.
ZANEMARJENA POTREBA PO SVOBODI
Po drugi strani je danes ogromno moških zlorabljenih ravno v tem, da so imeli premalo možnosti razvijati potrebo po svobodi, saj so jih starši uporabljali za svoje čustvene partnerje ter jih čustveno in fizično priklenili nase.
Največkrat je bil razlog v tem, da je v takih družinah umanjkal dober oče, ki bi prevzel odgovornost za vzgojo sina, zato je v to vlogo vskočila mama. Manjkajoč oče se pri moških lahko pokaže na način, da so preveč servilni do žensk, premalo odločni, močno prestrašeni, se bojijo konfliktov, soodvisni in umikajoči. Zapletajo se v dramatične medsebojne odnose s partnerkami, ki prekoračujejo vse meje, brez da bi se ustrezno odzvali in uredili ali zapustili tak odnos.
Partnerske težave »rešujejo« z umikanjem, lažjo, manipulacijo namesto odkritim soočenjem. Če poznamo logiko delovanja travme in logiko zmožnosti prilagoditve človekove duševnosti na okoliščine, v katerih smo odraščali, postanejo ti obrambni mehanizmi povsem logični in upravičeni, saj si s takšno psihično organizacijo preživel te težke okoliščine. Kot odraslemu moškemu pa te prilagoditve, če jih še vedno uporablja, povzročajo trpljenje, nemir, tesnobo, depresijo… V tistem kotičku duše, kjer bi se moral počutiti svobodno, se počutiš ujeto.
POT DO SEBE
Moški potrebujemo samoto in podporo drugih moških na poti do sebe. Pomembno je, da lahko, brez da bi bili obsojani, izgovorimo najintimnejša občutja in poglede na življenje in odnose ter preverimo, kako se le ti odzrcalijo v očeh naših moških kolegov. Tako začnemo razumeti samega sebe, hkrati pa vidimo, kako se na naše reakcije odzivajo naši moški kolegi. Ko razumemo, od kod prihajajo prepričanja in naši osebni pogledi na življenje ter kako z njimi vplivamo na druge, jih lahko po potrebi tudi spremenimo, če nam le ti v odnosih povzročajo težave.
PRISLUHNIMO TIŠINI
Da pridemo v stik s svojo pravo moško naravo, moramo najprej odstraniti ves hrup tega sveta in ostati s sabo. To lahko počnemo na duhovnih vajah, meditativnih odmikih v naravi, sprehodu, teku ali pa v dnevni sobi. Ni nujno potovati v Indijo ali na Himalajo (razen če nas nekaj znotraj nas v to nagovarja). Cilj tišine je, da razvijemo čut za zavedanje samega sebe od znotraj.
Ko ostaneš sam s sabo, spregovorijo čustva, ki jih fizično občutiš v telesu. V notranjih organih, če sem bolj natančen. Oglasijo se lahko kot tesnoba, nemir, živčnost, napetost, cmok v grlu, stiskanje, glavobol, razbijanje srca, praznina, fizična bolečina, včasih pa tudi kot izguba vseh občutkov… To so poti skozi katere se telesno izrazijo potlačena čustva jeze, žalosti, gnusa, sramu, strahu. Pravi pogum je, da se tega ne ustrašimo. Da od tega ne zbežimo.
To so zgodbe našega življenja, ki jih ne govori jezik, ampak telo. Ne znamo jih spraviti v zgodbe, saj je mnogo njih nastalo v času, ko so bili naši možgani še tako nedozoreli, da smo svet doživljali samo skozi telo in občutke, a ga še nismo znali logično opisati. Na drugi strani teh čutenj nas čaka mir, umirjenost, spokojnost, odločnost, občutek svobode, povezanosti in ljubljenosti. Vse, kar potrebujemo, je pogum, da smo s temi občutki polno prisotni.
PREVZEMIMO ODGOVORNOST V ODNOSIH
Še hitrejši pa tudi zahtevnejši način za pot do sebe so odnosi. Odnosi nam vedno nastavijo zrcalo. Če nismo v stiku s sabo, se bomo hitro našli v eni od bolečih zgodb. Lahko bomo uničili odnose z izbruhi besa, fizičnim ali verbalnim nasiljem, neupoštevanjem mej... Posledica tega je, da prizadenemo ljudi, ki se nato slej ko prej odstranijo iz našega življenja in ostajamo sami in zapuščeni. V drugi skrajnosti servilno strežemo šefom, staršem, ženam, ljubicam ne postavljamo mej in se posledično počutimo izkoriščane, izigrane in smo brez energije.
Odnosi so najboljši način, da prepoznamo, kdo smo, vendar šele takrat, ko prevzamemo odgovornost za odnose. Prevzeti odgovornost v odnosih pa pomeni, da se ob drugih ljudeh sprašujemo bolj, kaj se dogaja v meni ob tebi, kot kaj se mi dogaja zaradi tebe.
Še posebej v partnerskih odnosih se radi usmerjamo v to, kako bi se morale partnerke spremeniti, da bi bili mi srečni. Dobro znamo pripisati, da so drugi ljudje napačni ali pa da napačno ravnajo in nam s tem povzročajo bolečino. V resnici se nam ob drugih ljudeh v veliki meri prebujajo bolečine nezaceljenih ran, ki so nastale v času našega odraščanja.
Naša duševnost je grajena tako, da ne miruje dokler ne zacelimo ran iz preteklosti. V sebi nosimo že napisan scenarij in v zunanjem svetu samo poiščemo ustrezne igralce za že vnaprej dodeljeno vlogo in tako se znajdemo že v tretjem zakonu ali peti službi z istimi težavami. Za njih krivimo druge, v resnici pa se odvija naš najbolj intimen nezaveden scenarij.
Če ozavestimo rane v nas in jih zacelimo, dobimo možnost, da spremenimo scenarij svojega življenja. Slednje bo zahtevalo nekaj truda, je pa povsem izvedljivo.
STIK S SABO
Ni res, da se moramo spremeniti, da bomo najboljša različica sebe, najti se moramo. Deformirano oz. spremenjeno je to, kar smo postali, ko smo se morali v življenju odzvati na različne okoliščine in pričakovanja (v družini, družbi, času in prostoru) v njih pa izgubili posluh za svoje najgloblje želje in potrebe. Resnični jaz je skrit pod plastmi tesnobe, depresije, zasvojenosti, - ki so rezultat travmatskih izkušenj, s katerimi smo se skozi življenje soočali.
S terapijo in delom na sebi postopoma odgrinjamo te plasti in se z ozaveščanjem čedalje bolj poznamo. Cilj je, da stopimo v dovolj močan stik s sabo, da prepoznamo svoje želje in potrebe, prisluhnemo svojim čustvom, ki nas vodijo v smeri zadovoljevanja teh želja in potreb. Tu lahko potem odkrijemo nek drug svet, nam morda bolj naklonjen, kot ta, v katerem v tesnobnih mislih in težkih občutjih čakamo dan, ko ne bo davkov, partnerskih prepirov, zoprnih sosedov, neprave politike in podražitve bencina. Ob globokem odkritju sebe na dnu srca, se najdemo v želji po ustvarjalnosti, napredku, raziskovanju, povezanosti, razumevanju, sočutju, prispevanju in dobroti. Skratka - integrirani, diferencirani moški izpolnjeni v potrebi tako po bližini kot po svobodi.
Robert Mlakar, psihoterapevt in vodja terapevtske skupine za moške; skupinazamoske.si
- Preberite si še: NOVI MOŠKI: Moški, ki znajo ljubiti sebe, žensko, drugega, otroke in življenje (piše terapevt)