"Terapevt bi moral biti jasen že ob prvem obisku glede tega, ali verjame, da vam lahko pomaga, katere cilje naj bi zasledovala in kako dolgo lahko pričakujete, da bo trajalo zdravljenje," je jasna profesorica klinične psihologije in avtorica Judith S. Beck.
"Za večino ljudi bi morala biti terapija razmeroma kratkotrajna. Kognitivno-vedenjska terapija in njeni odcepi so bili zasnovani tako, da so časovno omejeni, osredotočeni na vprašanja, ki so za klienta najpomembnejša, in da stranke naučijo, kako postanejo terapevt samim sebi. Šele tako lahko prevzamejo nadzor nad svojim življenjem, gredo naprej in uspevajo. Šest do dvajset seans je za večino klientov z depresijo ali anksioznostjo dovolj, da se stanje izboljša," na Psychology Today piše profesorica, katere osebno mnenje je, da marsikdo te sploh ne potrebuje.
Nekateri ljudje raje vzamejo zdravila, drugi si pomagajo sami. Enim so v pomoč posebne aplikacije, dugim pogovor s prijateljem ali duhovnim učiteljem. So tudi takšni, ki si ob blagih težavah izdatno pomagajo s telovadbo ali preživljanjem časa v naravi. "Obiskovati terapijo samo zato, ker se zdi, da to počnejo vsi, ali ker se vam zdi, da bi to morali storiti, morda ni dovolj dober razlog, da bi upravičil vaš vložek časa in sredstev."
"Za razliko od načina, na katerega je terapija pogosto prikazana v filmih in na televiziji, terapevt in klient sedita skupaj, običajno za mizo, in sodelujeta. Po končani razpravi o pomembnem cilju ali problemu, ki ga je klient postavil na dnevni red, terapevt poskrbi, da je klient zapisal najpomembnejše točke, ki si jih želi zapomniti. Na koncu seans KVT terapevti vprašajo stranke za povratne informacije o seansi: ali so stranko pravilno razumeli? Je bila seansa koristna? Ali želi stranka na naslednji seansi narediti kaj drugače?"
Terapevti kognitivno-vedenjske smeri prav tako sproti merijo napredek, tako da tako terapevt kot klient vesta, ali zdravljenje deluje.
"Ko terapevti in klienti vidijo, da so klienti dosegli trajno izboljšanje svojega razpoloženja in dobrega počutja, lahko eden od njiju načne temo o postopni prekinitvi sodelovanja. Odločitev o prekinitvi terapije namreč ni tabu, temveč se o njej javno razpravlja."
Terapije, ki se vlečejo leta?
Dolgoletne terapije skratka niso moralni imperativ, niti to ni del zdrave in delujoče odrasle osebe. Pravzaprav je lahko ravno nasprotno.
"Predolgo bivanje na zdravljenju lahko povzroči, da posamezniki postanejo od terapevta odvisni, namesto da bi uporabili veščine, ki so se jih na terapiji naučili," še pravi profesorica in zaključuje: "Glavni cilj terapije je naučiti klienta, kako doseči dolgotrajne in trajnostne izboljšave njihovega duševnega zdravja, ki jim bodo koristile še dolgo po koncu terapije."
Preberite si tudi:
- 5 laži o psihoterapiji
- Psihoterapija je pri zdravjenju nespečnosti bolj učinkovita od zdravil
- Vedenjski vzorci: naučeno vedenje, ki se ga je mogoče odučiti