Kako nam lahko v stiski pomaga DOTIK SEBE? (piše dr. Vesna Mirt)

Dotik ni ključen le za zdrav razvoj otrok, temveč za samo preživetje dojenčka. Do tako pomembnega dejstva so prišli raziskovalci, ki so opazovali in raziskovali sirotišnice v različnih delih sveta.

Kako nam lahko v stiski pomaga DOTIK SEBE? (piše dr. Vesna Mirt) (foto: profimedia) profimedia
24. 1. 2022

Za ustroj dojenčka je značilno, da različne stimulacije sprejema prek dotika, prek telesa torej. Pri novorojenčkih, podhranjenih z dotiki, se pojavljajo različni, tako fizični kot čustveni zastoji v razvoju, nekateri pa celo ne preživijo. Potrebo po dotiku pri njih lahko enačimo s potrebo po hrani ali jo celo postavimo na mesto pred hrano, kot ugotavljajo nekateri raziskovalci.

Kljub temu pa lahko danes še vedno naletimo na sporočila, in to celo nekaterih strokovnjakov, da bomo otroka razvadili, če ga bomo preveč crkljali – če se torej mama odzove vedno, ko otrok zajoka, s tolažbo in objemi. V naši družbi še vedno odmeva staro napačno prepričanje, da otroku škodimo, če smo vedno dovzetni za njegove potrebe, ker ga s tem kvarimo in razvajamo.

Vendar praksa več kot očitno kaže drugače. Vedno več je staršev, ki razumejo delovanje svojega otroka, ki so seznanjeni s t. i. teorijo navezanosti (in še s čim) in zmorejo slediti sebi. Ti starši poslušajo svojo naravno potrebo po tem, da otoku pridejo nasproti in so mu v podporo in uteho, ko to otrok potrebuje. Takšne mame in očetje so kasneje priča zadovoljnim, socialnim, varno navezanim in samozavestnim otrokom, ki niso plašni, zaprti, neprilagodljivi za spremembe ali uporniški.

V svoji terapevtski praksi se pogosto srečujem s tistimi, ki prihajajo iz družin, kjer so se bali, da bo njihov otrok razvajen. Pogosto so to ljudje, ki ne prepoznavajo svojih osnovnih čustvenih potreb, počutijo se nevredne, da bi poskrbeli zase, nekateri zanemarijo celo svoje fizične potrebe, kot so potreba po hrani, počitku itd.

Prikrajšani za dotike

Trenutno smo zaradi epidemije sredi izjemno težkega obdob­ja, katerega glavni vzrok so strogi ukrepi socialnega distanciranja, omejevanja gibanja, izolacije. Omejeni nismo zgolj pri fizičnem dotikanju, prikrajšani smo tudi za čustveno povezovanje – maske nam preprečujejo medsebojno povezovanje z obrazno mimiko, zakriti so naši nasmehi in tudi stiske. Naš živčni sistem, naši možgani so ustvarjeni tako, da potrebujemo čustveno povezanost z drugimi, pri čemer ima dotik veliko vlogo – ne samo v otroštvu, temveč tudi kasneje v odraslosti.

Večina (žal ne vsi) nas ima izkušnjo bližine, znan nam je prijeten občutek v objemu človeka, ob katerem se počutimo varno. Takrat se telo sprosti, dih se poglobi in naše doživljanje sveta in življenja samega postane veliko bolj pozitivno. Vendar pa se lahko pogosto znajdemo v situacijah, ko smo sami v stiski ali kakšnem drugem težkem doživljanju in nimamo možnosti vzpostaviti bližine z drugim. V tem primeru si lahko pomagamo tako, da položimo dlan na predel srca ali na kakšen drug telesni predel, kjer nam je dotik prijeten. Takšen samodotik je lahko pomembna podpora v težkih trenutkih.

Kakovost dotika

Pri dotiku tako drugih kot sebe sta zelo pomembna način in namen dotika. Dotik je izjemno sporočilen – samo spomnite se, kako hitro zaznate razliko med pozdravnim objemom prijateljice in objemom partnerja, ki vas želi potolažiti; da grobih in neprimernih dotikov tukaj sploh ne omenjam.

Namen dotika je pomemben tudi takrat, ko ga dajemo samemu sebi. Ponujam vam nekaj iztočnic, ki vam bodo pomagale pri tem.

Ko ste soočeni s stisko ali s čustveno bolečino, položite dlan na tisti del telesa, kjer čutite bolečino. Vaš dotik naj bo mehak, naklonjen in podporen – kot bi otroku ali domačemu ljub­ljenčku z dotikom želeli dati vedeti, da je vse v redu. Nato počakajte. Pozornost usmerite na svojo dlan in poskusite občutiti stik dlani s kožo ali obleko. Občutite, kako se z vdihom in izdihom vaša dlan dviguje in spušča. Občutite tudi tisti del telesa, ki dotik sprejema in se počasi segreva. Opazujte občutke v dlani in v telesu. Na tak način boste razklenili miselni krog, v katerega ste se ujeli, opustili boste panično iskanje rešitve, prekinili negativno razmišljanje, samokritičnost in telesu omogočili, da bo našlo svoj način pomirjanja.

Psihično bolečino lahko primerjamo s fizično bolečino, ker je lokacija v možganih ista. Poglejmo to na primeru močnega udarca v rob mize. Če po udarcu hitimo naprej, kot da se ni nič zgodilo, in bolečino držimo v sebi, bo ta bolečina vztrajala še kar nekaj časa, kar nas bo posledično naredilo še bolj raztresene, živčne ali celo jezne.

Lahko pa se za nekaj trenutkov ustavimo, položimo roko na del, ki nas boli, in opazujemo senzacije v telesu – na primer vročino, zbadanje, skelenje, mravljinčenje, morda nam iz oči pritečejo celo solze. Pomembno je, da svoja občutja le opazujemo in se jih ne trudimo spreminjati, ker se zavedamo, da je to le val, ki se bo umiril sam od sebe. Dovolj je, da smo samo prisotni in da počakamo, dokler se val intenzivnih občutij ne umiri. Če bomo ravnali tako, bomo zagotovo mirnejši, manj tečni in bolj prisotni v sedanjem trenutku, v tem, kar počnemo. Poleg tega nam bo vse skupaj vzelo le nekaj minut. Podobno kot s fizično bolečino ravnajmo tudi s čustveno bolečino.

Intenzivna čustva ne trajajo dolgo

Ameriški nevropsiholog Daniel Siegel je ugotovil, da intenzivna čustva trajajo zgolj 90 sekund, če si jih pustimo čutiti. Če pa se spustimo v miselne analize, iskanje vzrokov, krivcev, obsojanje sebe ali drugih, torej če nekonstruktivno aktiviramo svoj miselni del, čustveno bolečino le podaljšamo. Lahko pa pomaga, če v mislih ali na glas po­imenujemo to, kar doživljamo.

Ko smo v močni bolečini, ni primeren čas, da bi razrešili težavo in našli rešitev, ker je takrat aktiviran del možganov, ki je odgovoren za čustva. Za racionalne rešitve je zadolžen drug del možganov, ki ga bomo lahko aktivirali šele takrat, ko se bomo umirili.

Seveda pa vsaka tehnika ne ustreza vsem in tudi ne vsaki situaciji. Obstajajo tudi situacije in stiske, ko nam dotik ne ustreza in ne pomaga. Prav tako lahko dotik pri določenih ljudeh morda sproži še večjo stisko. V takšnih primerih je treba najti druge načine soočanja z bolečino. Včasih nam samo telo sporoča, kaj potrebujemo – na primer pri tesnobah in strahovih pogosto ljudem pomaga hoja. Spet včasih je lahko stiska prevelika in potrebujemo ob sebi človeka.

Zavedati se moramo, da je v času stiske vedno v nas tudi informacija, kaj potrebujemo, da bi jo presegli. Lahko je bolj skrita, zato lahko do nje pridemo le s potrpežljivim in ljubeznivim poslušanjem sebe.

Vprašajmo se, kaj čutimo in kaj potrebujemo, dotik pa nam je lahko v tem procesu v dragoceno pomoč. Z nežnim in mehkim dotikom samega sebe bomo kultivirali pozornost do sebe, krepili stik s svojim telesom, čustvi in potrebami ter razvijali sposobnost samopomirjanja. Tako se bo kultiviral tudi naš odnos zanimanja zase, sočutje do sebe in zgradili bomo varnost v odnosu do sebe.

Poslušanje sebe skozi dotik lahko postane močno orodje pri skrbi zase, ki je vedno na dosegu roke in vedno na voljo. Morda bo delovalo tudi pri vas.

Vesna Mirt, www.psihoterapija-supervizija.si

Poglejte si tudi Sensa pogovor z dr. Vesno Mirt: