V Sloveniji je duševno zdravje pogosto privilegij, saj so terapije za marsikoga, ki bi jih potreboval, finančno nedosegljive. Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka in psihoterapevtka, s katero smo se pogovarjali o tem, zakaj je sprejetje zakona o psihoterapiji za Slovenijo tako pomembno.
Povprečen Slovenec si težko privošči 300 evrov na mesec za terapijo.
Zelo težko je opazovati, kako je prišlo do monopolizacije ene poklicne skupine. Če bi za trenutek utišali medije in pogledali le, kako uporabniki komentirajo in sprejemajo pomoč v zdravstvu, sociali ali pri psihoterapevtih, bi videli, da v resnici psihoterapevti že dobro sodelujemo s psihiatri in kliničnimi psihologi.
Velik del ljudi pa pride v psihoterapijo prav zato, ker v zdravstvu ne dobi pravočasne pomoči ali ker so čakalne dobe predolge – nekje celo do šest let. Ko ljudje dobijo takšno čakalno dobo, se seveda obrnejo na trg, tja, kjer je pomoč dostopna.
Velika težava pa je bila do zdaj kaos na trgu: ljudje niso vedeli, kdo je v resnici psihoterapevt. Nekdo je lahko naredil eno leto študija, pa ni dokončal zahtevanih let izobraževanja, a je kljub temu deloval kot terapevt. Storitev zato pogosto ni bila dovolj kakovostna.
Novi zakon prinaša jasnost – ljudje bodo prvič vedeli, kdo je terapevt, po kateri smeri se je izobraževal in kakšne kriterije je izpolnil. To bo veljalo tako za tiste, ki delajo v zdravstvu, kot za tiste, ki delujejo na trgu. Vsi bodo morali zadostiti višjim kriterijem.
Zakon bo torej prvič jasno določil odgovornost psihoterapevtov. Do zdaj nismo imeli vzvoda, nismo imeli zakona. Zdaj pa bo obvezna zbornica, ki bo omogočila, da se bomo med seboj poznali, spremljali in tudi izločili tiste, ki dela ne opravljajo ustrezno.
Problem zasebnega trga je, da je neurejen in plačljiv. Povprečen Slovenec si težko privošči 300 evrov na mesec za terapijo. Večina ljudi tega ne zmore. In prav zato ta zakon ni luksuz, ampak nujnost. Če ga ne sprejmemo, bomo še naprej dopuščali, da si pomoč lahko privoščijo le bogati, medtem ko večina ostaja brez nje.
- Preberite si tudi: Dr. Saša Poljak Lukek: "Duševna stiska izhaja iz odnosov in prvo, kar človek potrebuje, je ODNOS."
VIDEO:
V središču mora biti človek, ki trpi.
Brez psihiatrov in brez kliničnih psihologov psihoterapevti ne moremo delati, zato se veselimo vsakega povečanja specializacij – vlada je povečala število kliničnih psihologov. Upamo, da bo tudi več pedopsihiatrov, ker opažamo največ trpljenja pri otrocih, ki ne pridejo dovolj hitro do pomoči. Šolstvo je zato eno izmed področij, kjer so timske obravnave nujne in bistvene.
Svetovna zdravstvena organizacija poudarja pomen socialnega okolja in podpore družine – in zato smo vsi poklicani k sodelovanju. Zelo boleče je poslušati medijske napade, ker v resnici vsi vemo: v središču mora biti človek, ki trpi.
Če se dotaknem še napak – te so v vsakem poklicu. A naša naloga je, da jih prepoznamo, ustavimo in poskrbimo za spremembe. Zdravstvo ni popolno in nikjer na svetu ni popolnega sistema. A prav zato je nujno sodelovanje.