V Sloveniji je duševno zdravje pogosto privilegij, saj so terapije za marsikoga, ki bi jih potreboval, finančno nedosegljive. Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka in psihoterapevtka, s katero smo se pogovarjali o tem, zakaj je sprejetje zakona o psihoterapiji za Slovenijo tako pomembno.
Povprečen Slovenec si težko privošči 300 evrov na mesec za terapijo.
Zelo težko je opazovati, kako je prišlo do monopolizacije ene poklicne skupine. Če bi za trenutek utišali medije in pogledali le, kako uporabniki komentirajo in sprejemajo pomoč v zdravstvu, sociali ali pri psihoterapevtih, bi videli, da v resnici psihoterapevti že dobro sodelujemo s psihiatri in kliničnimi psihologi.
Velik del ljudi pa pride v psihoterapijo prav zato, ker v zdravstvu ne dobi pravočasne pomoči ali ker so čakalne dobe predolge – nekje celo do šest let. Ko ljudje dobijo takšno čakalno dobo, se seveda obrnejo na trg, tja, kjer je pomoč dostopna.
Velika težava pa je bila do zdaj kaos na trgu: ljudje niso vedeli, kdo je v resnici psihoterapevt. Nekdo je lahko naredil eno leto študija, pa ni dokončal zahtevanih let izobraževanja, a je kljub temu deloval kot terapevt. Storitev zato pogosto ni bila dovolj kakovostna.
Novi zakon prinaša jasnost – ljudje bodo prvič vedeli, kdo je terapevt, po kateri smeri se je izobraževal in kakšne kriterije je izpolnil. To bo veljalo tako za tiste, ki delajo v zdravstvu, kot za tiste, ki delujejo na trgu. Vsi bodo morali zadostiti višjim kriterijem.
Zakon bo torej prvič jasno določil odgovornost psihoterapevtov. Do zdaj nismo imeli vzvoda, nismo imeli zakona. Zdaj pa bo obvezna zbornica, ki bo omogočila, da se bomo med seboj poznali, spremljali in tudi izločili tiste, ki dela ne opravljajo ustrezno.
Problem zasebnega trga je, da je neurejen in plačljiv. Povprečen Slovenec si težko privošči 300 evrov na mesec za terapijo. Večina ljudi tega ne zmore. In prav zato ta zakon ni luksuz, ampak nujnost. Če ga ne sprejmemo, bomo še naprej dopuščali, da si pomoč lahko privoščijo le bogati, medtem ko večina ostaja brez nje.
- Preberite si tudi: Dr. Saša Poljak Lukek: "Duševna stiska izhaja iz odnosov in prvo, kar človek potrebuje, je ODNOS."
VIDEO:
V središču mora biti človek, ki trpi.
Brez psihiatrov in brez kliničnih psihologov psihoterapevti ne moremo delati, zato se veselimo vsakega povečanja specializacij – vlada je povečala število kliničnih psihologov. Upamo, da bo tudi več pedopsihiatrov, ker opažamo največ trpljenja pri otrocih, ki ne pridejo dovolj hitro do pomoči. Šolstvo je zato eno izmed področij, kjer so timske obravnave nujne in bistvene.
Svetovna zdravstvena organizacija poudarja pomen socialnega okolja in podpore družine – in zato smo vsi poklicani k sodelovanju. Zelo boleče je poslušati medijske napade, ker v resnici vsi vemo: v središču mora biti človek, ki trpi.
Če se dotaknem še napak – te so v vsakem poklicu. A naša naloga je, da jih prepoznamo, ustavimo in poskrbimo za spremembe. Zdravstvo ni popolno in nikjer na svetu ni popolnega sistema. A prav zato je nujno sodelovanje.
Diskriminacija in skrbi
Povezane organizacije psihoterapevtov in pacientov močno podpiramo nadaljevanje postopka sprejema zakona o psihoterapevtski dejavnosti, a nas skrbi, da je zakon diskriminatoren do psihoterapevtov, ki so do zdaj delali izven zdravstva.
Če bi zakon o psihoterapevtski dejavnosti različno obravnaval dve skupini, ki opravljata isto delo (kakor predlaga 5. odstavek 6. člena t. i. »psihoterapevtsko dejavnost« ali »psihoterapevtsko obravnavo«) in bi ti skupini različno obravnavali brez objektivno upravičenega razloga (npr. brez jasnega strokovnega ali varnostnega kriterija), potem bi ta zakon pomenil neustavno diskriminacijo v smislu 14. člena Ustave RS, ki določa, da morajo biti vsi pred zakonom enaki.
V izogib diskriminaciji smo predlagali rešitev, kjer bi vsi psihoterapevti bili regulirani enako, vsak znotraj svoje zbornice. S tem bi zadostili ustavnemu pogoju poklicne enakosti pred zakonom.
Ta možnost torej ponuja možnost regulacije vsakogar v svoji zbornici, pri čemer je regulacija nujna in potrebna za vse psihoterapevte, ki ne izvajajo psihoterapije le kot metode dela ali zgolj kot psihoterapevtske intervence. Regulacija bo potrebna za vse poklicne psihoterapevte, ki psihoterapijo izvajajo kot psihoterapevtsko obravnavo ali psihoterapevtsko dejavnost. Ta možnost predvideva enakovredno regulacijo vseh poklicnih psihoterapevtov preko različnih regulatorjev. Obe možnosti zadostita načelu enakosti pred zakonom. Če ta predlog amandmaja ne bi bil sprejet, bi s 5. odstavkom 6. člena v zakonu pustili nejasnosti in neenakovredno obravnavo znotraj iste poklicne skupine.
Zakonodajno pravna služba (v nadaljevanju ZPS) navaja, da predlagatelj zakona sicer trdi, da naj bi zdravniki specialisti psihiatrije, zdravniki specialisti otroške in mladostniške psihiatrije ter specialisti klinične psihologije, imeli pomembna, a vendar omejena znanja s področja psihoterapije.
Iz tega sledi, da bi za izvajanje dolgotrajne psihoterapevtske obravnave morali pridobiti ustrezno licenco, enako kot vsi ostali poklicni psihoterapevti. Ker Zakonodajno pravna služba (ZPS) navaja, da predlog zakona ne vsebuje prepovedi uporabe naziva »psihoterapevt« za osebe, ki ne izpolnjujejo pogojev, določenih v zakonu, bi bilo takšno prepoved pričakovati, saj se bodo v nasprotnem primeru nekvalificirani posamezniki še vedno lahko oglaševali kot psihoterapevti.
Iz tega sledi, da če člena ne spremenimo, bodo omenjeni poklici še vedno neregulirano lahko izvajali psihoterapijo, ne samo v javnem zdravstvenem sistemu, temveč tudi kot zasebno dejavnost. Regulacija ene skupine, medtem ko drugo ne reguliramo v ničemer, ni pravična in je zakonsko sporna.
ZPS nadalje v pripombah k predlogu zakona prav tako poudarja, da bi razlikovanje med zdravstvenimi delavci, če za to ni utemeljenega razloga na dejanskih razlikah v naravi njihovega dela, lahko predstavljalo kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, ki določa, da so pred zakonom vsi enaki – ohranitev 5. odstavka 6.člena pa bi pomenila kršitev načela enakosti in ustavnosti.
Aktualen predlog zakona vsebuje popoln spregled zdravstveni stroki (kliničnim psihologom, psihiatrom in pedopsihiatrom) za izpolnjevanje kriterijev za samostojni poklic psihoterapevta, ki lahko ostaja povsem neregulirana, razen če bi izvajali »izključno psihoterapevtsko dejavnost«. Poleg zgoraj opisanih pravnih neskladnosti in neustavnosti je pomembno poudariti, da v praksi kaj takšnega, da bi npr. zdravniki vrnili zdravniške licence, sploh ni pričakovati.
Pomembno je, da lahko (pedo)psihiatri in klinični psihologi opravljajo tako psihiatrične/klinično psihološke storitve kot tudi psihoterapevtske storitve, v kolikor bodo poleg osnovnega poklica ustrezno usposobljeni kot tudi kot poklicni psihoterapevti. Predlog amandmaja upošteva želje zdravstvenih delavcev, ki izpolnjujejo kriterije za psihoterapijo kot samostojen poklic, da niso člani več zbornic in ostajajo pripadni svojim zbornicam, pri čemer Zbornici (ZZS in ZKPS) prevzemata skrb, nadzor in regulacijo nad njihovimi člani, ki so psihoterapevti.
Zaradi vsega omenjenega lahko v primeru nespremenjenega člena pričakujemo, da bodo (pedo)psihiatri in klinčni psihologi vseeno izvajali psihoterapijo in še naprej delovali na področju psihoterapije brez izpolnjevanja pogojev, ki so potrebni za pridobitev psihoterapevtske licence.
Glede na obstoječe stanje v usposabljanjih s področja psihoterapije za zdravnike/(pedo)psihiatre in klinične psihologe je namreč jasno, da bi se nekdo lahko oklical za poklicnega psihoterapevta in izvajal psihoterapevtsko dejavnost (torej tako psihoterapevtske intervence kot obravnave) po 27 dneh neakreditiranega vikend usposabljanja na področju psihoterapije, po drugi strani pa bi za druge veljali pogoji 1200 ur teorije, osebne terapije in še supervizije.
Po standardih EU prava in direktiv, zlasti v okviru prostega gibanja delavcev in priznavanja poklicnih kvalifikacij, je pomembno, da država članica ne vzpostavlja neupravičenih ovir za svobodno opravljanje poklicev in da spoštuje načelo sorazmernosti pri regulaciji. Diskriminatorna ureditev, ki brez objektivnih strokovnih razlogov izključuje določene strokovne skupine iz obveznosti regulacije, bi lahko bila v neskladju z direktivo o priznavanju poklicnih kvalifikacij (2005/36/ES) in s splošnim načelom enakega obravnavanja državljanov EU, ki velja tudi v Sloveniji.
Takšni neenakovredni kriteriji v obstoječem predlogu zakona so torej nesprejemljivi in pravno sporni – reši pa jo že minimalna sprememba, to je izločitev besede izključno, in določitev, da lahko brez ustrezne psihoterapevtske usposobljenosti izvajajo le psihoterapevtske intervence. Pri tem se upoštevajo želje obstoječih psihiatrov in kliničnih psihologov, ki so hkrati psihoterapevti, da ostajajo člani zgolj svojih zbornic. Le te bi morale prevzeti nadzor nad opravljanjem psihoterapevtskih storitev in preverjanje usposabljanj.
Ob vsem napisanem pa povezani pacienti in psihoterapevti želimo poudariti, da podpiramo čimprejšnje nadaljevanje postopkov sprejema zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Vsak glas ZA zakon bo v resnici glas za VSE LJUDI V STISKI.
