Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka in psihoterapevtka, ustanoviteljica in direktorica Inštituta Vita Bona. Z njo smo govorili o tem, zakaj je sprejetje zakona o psihoterapiji za Slovenijo tako pomembno, kaj prinaša uporabnikom in stroki ter kakšne nevarnosti se pojavijo, kadar ljudje v stiski predolgo ostajajo brez ustrezne pomoči.
Katja, zakaj podpirate zakon o psihoterapiji?
Najbolj ga podpiram zaradi ljudi. Ta zakon prvič omogoča, da bo psihoterapija na voljo v širšem obsegu. Gre za dostop do dolgotrajne, poglobljene oblike pomoči, ki presega zgolj površinske intervencije, kot jih danes najpogosteje omogoča zdravstveni sistem – torej kratke obravnave pri psihiatru ali kliničnem psihologu. Zakon prvič uvaja tudi profil psihoterapevta kot samostojen poklic.
To pomeni, da bo človek končno deležen nekoga, ki si bo vzel čas, prisluhnil in ponudil dolgotrajno podporo znotraj sistema, ne zgolj na prostem trgu. To je res velik korak naprej, ne le za zdravstvo, ampak tudi za socialo, šolstvo, sodstvo, vojsko, policijo – pravzaprav povsod, kjer se pojavljajo potrebe. In teh potreb je veliko.
- Preberite si tudi: Dr. Saša Poljak Lukek: "Duševna stiska izhaja iz odnosov in prvo, kar človek potrebuje, je ODNOS."
Ljudje v duševni stiski zares potrebujejo pomoč takoj, kajne?
Če samo spremljamo novice, je očitno, da ljudje močno trpijo v stiskah. Pogosto slišimo, da “lahko malo počakajo”, a mi srečujemo tiste, ki ne morejo več čakati. Ki so že obupani. Ki so v tako globokih stiskah, da je vsaka minuta lahko že prepozna. Ko je človek že zelo daleč v svojem trpljenju, je pogosto potrebna urgentna psihiatrična pomoč. Naš cilj pa je, da bi ljudi prestregli prej – takrat, ko so v stiski, in ne šele, ko ima zanje sistem končno čas.
V praksi se vsakodnevno srečujemo z nepopravljivimi zapleti, ki nastanejo zaradi dolgoletnega čakanja na pomoč. Otroci in mladostniki razvijejo duševne motnje, ki s časom postanejo vse resnejše. Zdravila jim ne pomagajo, pojavijo se telesne bolečine, glavoboli, zdravstveni sistem jim ne zna pomagati. Ko pridejo k nam, je pogosto že prepozno. In to je tragedija. Sprašujem se, ali bi se lahko temu izognili, če bi jih prestregli prej. Morda. In zato to zame ni le strokovna, ampak človeška odgovornost.
Ljudje v stiski torej potrebujejo različne vire pomoči, ne monopol enega poklica?
Zelo nas žalosti, da se vzpostavlja ta vtis, kot da je pomoč ljudem v stiski domena le ene ali dveh poklicnih skupin. To preprosto ne drži. Psihoterapevti že zdaj dobro sodelujemo s psihiatri, s kliničnimi psihologi, s socialnimi delavci. Ogromen odstotek ljudi pride v psihoterapijo, ker ne dobi pomoči v zdravstvu ali mora na prvi obisk čakati tudi do 6 let – kot na primer v Slovenj Gradcu, če se ne motim.
Ljudje se zato obračajo tja, kjer je pomoč dosegljiva. A težava je tudi, da je na trgu popolno pomanjkanje preglednosti: kdo je zares psihoterapevt? Kdo je ustrezno usposobljen? Nekdo je naredil eno leto študija ali krajši tečaj, lahko že deluje kot “terapevt” – brez nadzora in brez ustreznih kvalifikacij.
Zakon torej ne pomeni le sodelovanja strok, temveč jasnost za ljudi: kdo je psihoterapevt, po kateri smeri je bil izobražen, kakšne standarde izpolnjuje. In naj poudarim: vsi – tudi tisti, ki so že zaposleni v zdravstvu – bodo morali izpolnjevati visoke kriterije, če želijo psihoterapijo opravljati kot poklic.
Ministrstvo za zdravje je povišalo zahteve – ne znižalo. Vsi, tudi klinični psihologi, psihiatri in obstoječi psihoterapevti, bodo morali izpolnjevati več, kot je bilo zahtevano doslej.
Zakon prvič vzpostavlja jasno odgovornost terapevta. Do zdaj uporabnik ni imel kam vložiti pritožbe. Terapevti bomo prvič zavezani odgovarjati za svoje delo.
Povprečen Slovenec prav tako pogosto ne ve, kaj dela klinični psiholog, psiholog, psihiater ali psihoterapevt. In ravno zato je nujno, da ljudem pomagamo razumeti, na koga se lahko obrnejo v določeni stiski. Terapevti nikoli ne bomo psihiatri, niti klinični psihologi. Brez njih ne moremo. Njihovo delo je ključno. In nujno jih potrebujemo.
Ljudje v praksi žal pogosto tudi ne zaupajo zdravnikom. Morda zaradi osebne izkušnje, avtoritet ali časa korone. Terapevti se znajdemo v nehvaležni vlogi, ko moramo prepričevati uporabnike, da naj zaupajo zdravnikom, hkrati smo se pa sedaj z istimi ljudmi znašli v boju, ker nasprotujejo našem delu. Naša naloga je, da gradimo mostove zaupanja. Pojasnjujemo, da obisk pri psihiatru ni stigma, da ne pomeni zapisa v kartoteko, da ni grožnja za zaposlitev. In če komu en psihiater ne ustreza, lahko poišče drugega.
- Preberite si tudi: Dr. Christian Gostečnik: "Ljudje kričijo po psihoterapiji, ker želijo razumeti, kaj se jim dogaja."
Kako pomembna je lastna izkušnja terapije?
Psihoterapevt ni samo nekdo z diplomami. Pomembno je, da je človek, ki razume sebe. Ki pozna svoje rane, jih prepoznava v odnosu in jih ne projicira na uporabnika. Osebna izkušnja psihoterapije je pri tem nujna. Samorefleksija je bistvo poklica, saj se lahko ravno odsotnost osebnega dela pokaže kot izvor zapletov.
Torej je sodelovanje ključ do uspešnosti?
Mi brez psihiatrov in kliničnih psihologov ne moremo delati. Podpiramo povečanje števila specializacij za klinične psihologe. Vlada je število specializacij že povečala in to pozdravljamo. Veselimo se, ko bodo povečali tudi število pedopsihiatrov. Največ trpljenja opažamo prav pri otrocih, ki ne pridejo pravočasno do pomoči – in se zato množično obračajo na psihoterapevte.
Zato je šolstvo eno ključnih področij, kjer so timske obravnave bistvene – vsaj dokler se sistem v zdravstvu ne okrepi. Mi podpiramo sodelovanja – in tudi njihove zahteve po večjem številu specializacij. Verjamemo v skupnostne pristope, v mobilne enote, ki že delujejo na terenu. Psihoterapevti lahko te time še dodatno senzibiliziramo. Timi lahko postanejo še bolj uglašeni na stiske ljudi, na njihove potrebe.
Ne predstavljam si dela brez sodelovanja tudi z nevladnimi organizacijami, ki delajo izjemno delo: Društvo za nenasilno komunikacijo, SOS telefon, Združenje za moč in številne druge.
Nekateri bi jim celo vzeli sredstva. Jaz bi jim dala več. Brez njih ne bi mogli delovati tako učinkovito. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija in Združeni narodi poudarjajo pomen vključevanja širšega socialnega okolja – ne le zdravstvenih strok.
Morda bo slišati smešno; ampak potrebujemo tudi fitnes trenerje, ki učijo samoobrambo. Otroci, ki so bili žrtve nasilja, lahko prav z njimi prvič dobijo občutek, da lahko postavijo mejo – da se prvič lahko počutijo fizično varni. Res vsak človek je pomemben del mozaika, ki pomaga človeku pri okrevanju.
Mi je pa toliko bolj žal, da se sodelovanje dogaja predvsem za zaprtimi vrati, medtem ko se v javnosti ustvarja slika boja, napetosti, polarizacije. V praksi pa v resnici zelo dobro sodelujemo.
Moramo stisniti zobe, požreti kakšno razliko, zakopati sekire. Ta zakon morda še ni popoln – morda se bo še spremenil – ampak pomembno je, da se vzpostavi sistem, v katerem so vse stroke slišane in vključene. Nikoli pa ne bomo popolnoma zadovoljni vsi – ker so pogledi različni. A pomembno je, da bo človek v stiski končno v središču. In da mu bomo znali pomagati skupaj.
- Preberite si še: Dr. Robert Cvetek: "Bolj kot neznanje je nevarna iluzija znanja."
Ljudje potrebujemo v stiski tudi terapijo, ne samo zdravila?
Osebni zdravniki danes predpisujejo večino antidepresivov – ne da bi poznali področje psihoterapije. Ljudje pridejo na terapijo po 10 ali 15 letih jemanja zdravil, ne da bi jim kdo zastavil osnovna vprašanja o travmah, izvorih stiske.
Zakon omogoča, da bodo zdravniki lahko prvič napotili človeka tudi k psihoterapevtu. Do zdaj tega niso mogli – terapija je bila zgolj na trgu, kjer pa je bila pogosto predraga. Terapija ne sme biti le za elito. To ni socialna država. Največji neoliberalizem je – da zakona ni.
Ljudje trpijo. Tisti, ki so preživeli posilstva, zlorabe, nasilje, so pogosto razvili neverjetno odpornost. A to ni razlog, da jim nič ne ponudimo. Če zmorejo preživeti, še ne pomeni, da morajo trpeti sami.
Povprečen Slovenec si težko privošči terapijo. 300 evrov na mesec je zanje prevelik zalogaj. Potrebujemo sistem, ki bo omogočil terapijo vsakomur – v šolstvu, v zdravstvu, v sociali.
Vsi – psihoterapevti, psihiatri, klinični psihologi – moramo stopiti skupaj. Moramo postaviti človeka v središče, in ne več sami sebe. Uporabniki potrebujejo zaščito, sistemski nadzor, dostopnost – in spoštovanje.
To, kar prinaša zakon, ni popolnost. Je pa velik korak naprej. In predvsem – ne bo več mogoče delati neodgovorno, brez nadzora. To je tisto, kar si ljudje zaslužijo. In to je tisto, za kar se borimo.
Ne trdimo, da je zakon popoln. Trdimo pa, da je ključen. Je temelj, na katerem bomo lahko gradili. Brez njega pa ostajamo v kaosu, brez reda, brez zaščite uporabnikov.
