Osebni zdravniki danes večinoma predpišejo le zdravila, medtem ko zakon o psihoterapiji prvič prinaša možnost, da bodo ljudje uradno napoteni tudi k psihoterapevtu, ki se jim lahko zares posveti. Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka in psihoterapevtka, s katero smo se pogovarjali o tem, zakaj je sprejetje zakona o psihoterapiji za Slovenijo tako pomembno.
Skoraj nihče ljudi ni vpraša, ali morda nosijo v sebi kakšno težko izkušnjo, travmo.
Res se čudim, da se zakon, ki prvič sistemsko ureja psihoterapijo, množično ne podpre. Do zdaj smo bili priča temu, da je osebni zdravnik predpisal zdravila – in konec. Srečali smo ljudi, ki so bili na antidepresivih deset, petnajst let. Nihče jim nikoli ni rekel: »Gospa, pojdite raziskati vzroke za svoje težave na psihoterapijo.« Nihče jih ni vprašal, ali morda nosijo v sebi kakšno težko izkušnjo, travmo. Nihče.
In potem pridejo na terapijo in ugotovimo, da je tam ogromno nepredelanih, zakopanih vsebin, ki jih telo še vedno nosi. To je popolnoma nesprejemljivo – da smo do zdaj imeli sistem, v katerem zdravnik nikoli ni povedal, da ljudje ne morejo biti samo 20 let na zdravilih, ne da bi jim ponudili dodatne vire pomoči. Zdravniki gotovo delajo dobro, v dobri veri, a ta zakon prvič prinaša možnost, da bodo lahko ljudi tudi uradno napotili k psihoterapevtu.
Če bo zakon o psihoterapiji sprejet, bo prvič uvedel psihoterapevta kot samostojen poklic, ki si lahko vzame čas za človeka, mu res prisluhne in mu ponudi možnost dolgotrajne terapije tudi v okviru javnega zdravstva.
Iz novic je jasno razvidno, da je potreba po takšni pomoči ogromna in nujna – ljudje v stiskah močno trpijo. Pogosto slišimo, da lahko ljudje »še malo počakajo«, a v resnici tega ne zmorejo. Mi se srečujemo prav s tistimi, ki so že obupani, ki so v globokih stiskah, kjer je lahko vsaka minuta prepozna. V takšnih primerih je nujno, da jih napotimo v zdravstveni sistem, kjer lahko dobijo takojšnjo, urgentno pomoč psihiatra. Prizadevati pa si moramo, da jih prestrežemo že prej.