Koliko ljudi je v Sloveniji zlorabljenih s strani nekompetentnih "terapevtov"?

Ljudje gredo k nekomu v dobrem upanju in veri, da bodo naredili nekaj dobrega zase. Obrnejo se na nekoga, ki jim lahko mariskaj proda in upajo na dobre zaključke, nato pa pridejo od tam še bolj ranjeni, kot so bili na začetku. Nedavno sem prebrala na Facebooku primer gospe, ki je javno objavila, da je šla na masažo k neki energetski terapevtki in so dotiki v njej sprožili panične napade. Pri nekih težjih izkušnjah, ki jih nosimo telesu in niso predelani, je to kar pogosta situacija, ki se zgodi.

Ko gredo ljudje nekam, kjer se jih nekdo dotakne ali pa gre čez njihove meje, se lahko sproži iz telesa marsikaj. Takšna oseba v resnici ne potrebuje energetskega pristopa, ampak potrebujejo najprej razrešiti tisto ključno, kar je spodaj, torej travmo, ki se je nekje zgodila. Šele potem pa se lahko odloča za celostne načine reševanja na neke drugačne načine.

V Sloveniji imamo zelo dobra psihoterapevtska izobraževanja, potekajo na Teološki fakulteti, na fakulteti Sigmunda Freuda in pa potekajo preko Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. To je neakademski način izobraževanja, zato je malo manjkrat v medijih tako omenjen, ampak tam je vključenih 11 društev, ki so regulirana na evropski ravni, spoštujejo mednarodne kriterije, imajo okrog 1500 ur kot pogoj za licenco in verjamem, da vsi ti psihoterapevti delajo dobro.

Problem pa so ljudje, ki morda delajo v bolj alternativnih področjih, pa mogoče tisto celo zelo dobro počnejo, ampak potem pa si dodajo napis terapevt. Zadnjič sem nekje prebrala "terapija onkraj besed". Pojma nimam, kaj bi naj to pomenilo, ampak nakazuje na psihoterapijo in veliko podobnih primerov je. Ali pa "psihoterapija v kratkem času" ali pa morda rečejo "boljše kot psihoterapija". To je ta problematičen del, ki ga želimo regulirati. Ni problem alternativni pristop. Problem je, da nekdo ponuja nekaj, česar ne izvaja. To pa bi morali v Sloveniji regulirati.

Pri nas nekdo, ki ima slabo izkušnjo na psihoterapiji, lahko ukrepa samo in izključno v primeru, če je ta psihoterapevt član nekega združenja, v kar pa mi ne moremo nikogar prisiliti. Samo zakon lahko to naredi, tako da kot pogoj da psihoterapevtsko zbornico in da vsak, ki izvaja psihoterapijo, mora biti njen član ter mora kot član imeti za seboj določeno število ur osebne izkušnje psihoterapije in tako naprej, da lahko zagotovimo neko varno delovanje. Če imamo psihoterapevtsko zbornico, lahko tudi primere, kjer nekdo zavaja, prijavimo delovni inšpekciji oziroma za to skrbi psihoterapevtska zbornica.

Trenutno pa ni nič jasno, kdo je terapevt in kdo ne. Je pa to seveda še precej težje za nekoga, ki doživi duhovno ali terapevtsko zlorabo. Vsaj društva imajo neko regulacijo in častna razsodišča. Združenje zakonskih in družinskih terapevtov ima svoje častno razsodišče, ki obravava primere, če se zgodi neka negativna praksa v terapiji, zelo resno. Vendar pa se proti terapevtom, ki niso včlanjeni v to društvo, ne da ukrepati.

Boli me, če se kdaj v medijih pojavijo primeri zlorab, ampak nikoli pa ne pridemo do imen teh ljudi. Zelo radi bi ukrepali, če nekdo deluje toksično in nevarno za kliente ter namesto da bi naredil kaj dobrega, naredi še večji razkol, še večjo zlorabo. To je zloraba klienta. In proti temu bi se morali boriti in ne vidim drugega načina kot psihoterapevtski zakon. Zato ne razumem, zakaj bi bil kdorkoli proti regulaciji psihoterapevtskega področja, če pa vsi na to opozarjamo. Tukaj se mi zdi, da smo vsi povezani; psihiatri, klinični psihologi in psihoterapevti si želimo narediti procese varne za ljudi. Mislim, da jih težko naredimo varne brez regulacije, brez osebne izkušnje terapije, brez terapevtske zbornice in v končni fazi brez psihoterapevtskega zakona.

Prisluhnite celotnemu podkastu: 

• Preberite si še: Katja Knez Steinbuch: "Čakati na pomoč več let je popolnoma nesprejemljivo." (PODKAST)
• Travme iz otroštva: "Kaj pa naj naredim, saj za nazaj ne morem nič spremeniti?"
• Mag. Miran Možina o psihatriji, psihoterapiji, depresiji, antidepresivih in travmah

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj