Kdaj je ločitev smiselna? Piše Tadeja Miklič, zakonska in družinska terapevtka.
Pravni vidik ločitev v preteklosti in danes
Ločitve imajo dolgo zgodovino in se razlikujejo glede na družbeno in kulturno ozadje različnih obdobjih. Prvi zakonodajni zapisi o ločitvah segajo v starodavni Babilon in starodavni Egipt, kjer so obstajali določeni postopki za prenehanje zakonske zveze. V antičnem Rimu so bile ločitve relativno pogoste in so bile urejene s pravom, ki je omogočalo zakonsko prekinitev na zahtevo ene ali obeh strani.
V srednjem veku je cerkveno pravo v Evropi močno vplivalo na pravila ločitev, ki so bila zelo omejene in so bile na voljo le v nekaterih izjemnih primerih, predvsem zaradi neplodnosti ali nasilnega vedenja.
V modernem obdobju se je s širjenjem sekularizacije in pojavom državnih zakonodaj na tem področju pojavila večja raznolikost pristopov k ločitvam po vsem svetu. Danes je pravno urejanje ločitev zelo različno od države do države, pri čemer se zakonodaja pogosto spreminja glede na družbene spremembe in spremenjene norme v zvezi s poroko in družinskim življenjem.
- Preberite si še: Ne razmišljajte o LOČITVI, preden ne pogledate globoko VASE in se začnete spreminjati
V Sloveniji je pravna ureditev ločitev v skladu z evropskimi standardi, ki omogočajo zakoncem, da se ločijo na podlagi različnih zakonskih razlogov, vključno s tistimi, ki niso omejeni na verske ali moralne vidike, kot je bilo to v preteklosti.
Tako kot s pravnega vidika je tudi z moralnega vidika ločitev kompleksen družbeni pojav, ki se obravnava različno glede na družbeno in kulturno ozadje posameznih skupnosti. V Sloveniji so stališča do ločitev povezana z etičnimi in moralnimi vrednotami družbe in posameznika.
Nekateri vidijo ločitve kot legitimno možnost za reševanje nesrečnih zakonov in omogočanje posameznikom, da ponovno najdejo srečo in izpolnitev. Ta perspektiva poudarja pravico do osebne sreče in do zdravih medosebnih odnosov.
Po drugi strani pa nekateri posamezniki in družbene skupine ločitev dojemajo kot moralno sporno, zlasti kadar gre za razpad tradicionalne družine ali ko so vpletene dolgotrajne zakonske zveze. Taki pogledi izhajajo iz verskih, etičnih ali kulturnih prepričanj, ki poudarjajo trajnost zakonskih zvez in skrb za dobrobit otroka.
Spremembe v družbenih normah in vrednotah so privedle do večje sprejetosti ločitev kot legitimnega sredstva za reševanje nezdružljivosti med partnerji, vendar ostaja moralna dimenzija ločitve pomemben element v javni razpravi.
V Sloveniji je stopnja ločitev relativno visoka v primerjavi z drugimi državami v Evropi. Leta 2020 je bila stopnja razvez okoli 52%, kar pomeni, da se loči vsak drug zakonski par. Razlogi za tako visoko stopnjo ločitev so predvsem družbene spremembe, povečane možnosti za izobraževanje in zaposlitev žensk, ter spremenjene družinske vrednote in pričakovanja. Kljub temu, da je ločitev pogost pojav v družbi, je vedno zelo boleča in težka za vse družinske člane.
Psihološki vidik ločitve
Ločitev je tragedija za vsako družino, čeprav je velikokrat to tudi najboljša ali celo nujna odločitev zakoncev. Ponekod po svetu zakonci svojo ločitev proslavljajo tako kot so proslavljali poroko. Vendar ločitev vedno pusti v vsakemu članu družine neizbrisno rano, ki ga spremlja vse življenje. Kdaj pa je ločitev res prava odločitev? Si na to vprašanje lahko odgovorimo? Na to vprašanje bom poskušala odgovoriti v naslednjih vrsticah.
Sama doživljam prioriteto svojega poklica zakonske in družinske terapevtke, pomagati parom ostati skupaj, če je to le mogoče. Čeprav se pri tem ne sme vztrajati za vsako ceno, saj so nekateri zakoni že tako uničeni, da nimajo več moči, da bi jih rešili.
Ko je skupno življenje nevzdržno za vse člane družine, je ločitev smiselna. To je situacija, ko je vsaj eden, v večini primerov pa sta oba zakonca, zaprla svoje srce drug za drugega, tako da ne vidita rešitve. Ko je srce zaprto, ni več prostora za kompromise, razumevanje in sočutje. Zakonca takrat predvsem v prepirih, besu, sovraštvu in preziru iščeta razloge za odhod.
Ko se eden od zakoncev ne zmore soočiti sam s seboj oziroma videti sebe, se pravi, da ne more in ne želi osvetliti svojih napak, noče poiskati strokovne pomoči, ne more nehati s prepiri, z zmerjanjem ali povzročanjem drugih težav, v takem primeru se zakon pogosto konča z ločitvijo. To je razumljivo zlasti tedaj, ko ima drugi zakonec občutek, da je poskusil prav vse in kljub temu naletel le na zavrnitev.
Obstajajo situacije, v katerih ima oseba občutek, da enostavno ne zdrži več, da težave presegajo njene moči, ker se počuti tako zavrnjena in zanemarjena, da ne verjame več v pozitivno rešitev.
Ko se začne spraševati ali ima ta zakon sploh še smisel, ali bi bilo bolje, da se konča, odločitev za ločitev še ni zrela. Se pa pogosto postavlja vprašanje ali ne bi bilo primerno, da se za nekaj časa loči od partnerja. Temu bi lahko rekli »začasna ločitev«.
Preberite si še:
To je lahko priložnost za oba zakonca, da zadihata in da si nabereta moči. Obdobje ločenega življenja najbolje izkoristita za to, da najdeta mir v sebi, da si poiščeta strokovno pomoč in s pomočjo strokovnjaka predelujeta težave v zakonu. Je pa v tem obdobju zelo nevarno, da bi moč in oporo, ki sta ju pogrešala ali izgubila v prejšnjem odnosu, iskala v novem odnosu.
Nikoli ni dobro začeti novega odnosa, dokler niso razčiščeni in razjasnjeni prekinjeni odnosi. Zakonca sta namreč še vedno močno navezana drug na drugega, četudi se to trenutno izraža v neprijetnih čutenjih ali celo v nasilju. Prav iz tega razloga se nobeden od zakoncev v obdobju ločevanja, ne more iz vsega srca prepustiti novemu odnosu.
Zato je bolje, da obdobje začasne ločitve zakonca izkoristita, da ugotovita, kaj je šlo v odnosu narobe. Če je eden od zakoncev prepričan, da je ta partner resnično napačen zanj, naj ugotovi zakaj.
Če pri partnerju najde veliko napak, pri sebi pa malo, si je potrebno odgovoriti na vprašanje, zakaj si je izbral ravno tega človeka za življenjskega partnerja. Oziroma kako to, da ni videl opozorilnih znakov in kaj ima to opraviti z njegovim otroštvom. Kaj se je dogajalo v mladosti, da si je izbral takšnega partnerja?
Z iskanjem odgovorov na ta vprašanja, lahko vsak v sebi razreši mnogo blokad in pride do svežih spoznanj o sebi. Ob partnerju, ki nas je privlačil in smo bili vanj zaljubljeni, se lahko o sebi naučimo veliko novega.
Pomaga tudi, če poskusita ugotoviti, v čem sta si podobna, ali katere lastnosti eden od zakoncev živi odkrito, drugi pa te iste lastnosti uspešno prikriva. Pomembno je tudi, kakšni so bili ljudje, ki so ju obkrožali v otroštvu.
Morda se je kdo od bližnjih obnašal precej podobno, kakor se zdaj obnaša partner. Ali pa so starši enega partnerja ali celo obeh imeli podoben zakon, zaradi česar je prav ta odnos tako domač, da sta si prav zato izbrala drug drugega za življenjskega sopotnika.
Ta in še mnoga druga vprašanja zakoncem pomagajo pri odločanju za nadaljevanje odnosa ali za ločitev. Odgovori na vprašanja jima dajejo možnost, da prideta do novih spoznanj o samem sebi, kako delujeta v najbližjih odnosih oz. kakšno dinamiko partnerskega odnosa soustvarjata.
Posledično lahko pristopita drug k drugemu na čisto drugačen, nov način. Ko jima postane zakonski zaplet razumljiv, se lahko razreši tudi njun odnos. Kljub vsemu lahko to pomeni razjasnitev dokončne odločitve za ločitev ali odločitev za zgraditev novega odnosa, ki je veliko boljši od prejšnjega.
V večini primerov zakonci, ki se odločijo za ločitev ne vedo zagotovo ali je ločitev »prava« odločitev. Vedno se pojavlja vprašanje, če jim bo kdaj v življenju žal. Pogosto je res tako. Razen v primerih, ko je eden od zakoncev iz razočaranj in od bolečine, ki jih je pretrpel v zakonu, popolnoma čustveno otopel.
To je takrat, ko nič več ne čuti do svojega partnerja, ne ljubezni in ne sovraštva, ne privlačnosti in ne odpora, takrat bi lahko rekli, da je odločitev za ločitev res prava.
Vendar je veliko zakonov, ki pa kljub čustveni otopelosti vztrajajo v odnosu zaradi varnosti in navezanosti. To ni niti dobro niti slabo. Zagotovo pa se tak odnos ne more razvijati in ju vedno bolj osrečevati. Morda bi ga še najlaže primerjali z navado.
Smisel zakona je, da zakonca postajata vedno bolj tesna in sočutna prijatelja, ki si lahko povesta najbolj ranljive stvari. Ko beseda zamre, in si nimata več kaj povedati, je zagotovo čas, da si poiščeta strokovno pomoč za reševanje zakonske krize, ki jima bo pomagala ubesediti in izkristalizirati rane ter se odločiti, kako naprej.
Sam proces ločevanja ali že samo vprašanje ločitve nas postavi v položaj, ko smo se primorani soočiti sami s seboj. To pomeni raziskovanje svojih mej, kaj lahko zdržimo in česa ne. Oziroma kaj ta težka situacija, v kateri smo se znašli, govori meni in kaj se lahko iz vsega skupaj naučimo o sebi.
Ključno vprašanje je ali me bo partner slišal v moji stiski ali lahko jaz slišim njega v njegovi. Predvsem pa je pomembno, da bomo z odločitvijo, ki jo bomo sprejeli lahko mirno in polno živeli.
Tadeja Miklič, Zakonska in družinska terapevtka
