Vsi hodimo v službo. No, vsaj večina med nami. In s službo neizogibno pride tudi kolektiv – skupina ljudi, s katerimi, hočemo ali nočemo, preživimo osem ur na dan, pet dni na teden. To je velik del našega časa in posledično tudi našega življenja.
Ko se v kolektivu ne počutimo dobro, se to praviloma hitro odrazi na našem počutju pri delu. Občutki osamljenosti, nepripadnosti in odtujenosti lahko vodijo do izgube veselja do dela, zmanjšane motivacije in poslabšanega duševnega, pa tudi telesnega zdravja. In to vpliva na vse druge vidike našega življenja.
Vsi, ki so kdaj doživeli napete ali neprijetne odnose v delovnem okolju, zelo dobro vedo, kako močno to lahko zaznamuje vsakdan. Delovno okolje ni zgolj prostor za naloge – je prostor odnosov, dinamike in čustev. Zato ni nepomembno, kako se v njem počutimo.
Eden zelo pogostih problemov, ki ga ljudje doživljajo v svojem kolektivu, je soočanje z neprijazno komunikacijo, pove psihologinja Manca Jarc.
“Pri svojem delu kot psihologinja in psihoterapevtka sem imela veliko strank, ki so na psihoterapijo prišle zaradi doživljanja neprijetnih odnosov v kolektivu, pri čemer so večkrat izpostavljali prav neprijazno komunikacijo s strani sodelavcev.
V kakšnih kolektivih je bila po pripovedi mojih strank neprijazna komunikacija najpogostejša? V ženskih kolektivih! Tako je, pri svojem delu sem največkrat delala z ženskami, ki so imele težave v stikih s svojimi sodelavkami, manj pa z moškimi kolegi.
Moje stranke so mi nemalokrat zaupale, da s strani sodelavk doživljajo neutemeljeno oziroma t. i. destruktivno kritiko, vrednostne sodbe, vsiljevanje nasvetov, po katerih niso vprašale, obtoževanja in druge oblike neprijazne komunikacije.
Pomembno mi je poudariti, da nisem izvajala raziskave ter vodila točne statistike glede tega, pri katerem spolu je največ besednega nasilja ter koliko zaposlenih žensk se v kolektivih počuti neprijetno zaradi komunikacije. Lahko pa povem, kakšne izkušnje sem imela sama, v svoji psihoterapevtski praksi.
Čas je, da spregovorimo tudi o ženski grobosti
Izkušnje številnih žensk kažejo, da besedna grobost znotraj ženskih skupin obstaja – tako v kolektivih kot tudi v zasebnem življenju – in da je o tem smiselno več govoriti ter, če je mogoče, tudi kaj ukreniti. Veliko moč ima pri tem prav vsak posameznik, ki lahko v svojih odnosih – tako na delovnem mestu kot v zasebnih stikih – postavi jasnejše meje besedni grobosti ter se nauči soočati z bolečimi besedami.
Zanimivo se mi zdi, da ko v družbi žensk kdo omeni, da znamo biti ženske med seboj zelo "pasje", mnoge vneto prikimavamo in se s tem v smehu strinjamo. Bila sem priča tudi vzdihom in nemočnemu prikimavanju, kar jasno kaže, da dobro vemo, o čem teče beseda. Pogosto sem opazila, da celo moški prepoznajo ta pojav in se zavedajo napetosti med ženskami – večkrat sem že slišala pripombe v smislu, da smo ženske "vedno v laseh ena drugi.
Kako neprijazna komunikacija v ženskih odnosih in ženskih kolektivih izgleda? V kakšni obliki poteka?
Ko opazujem ženske odnose, mi takoj izstopi ena stvar v naši komunikaciji. Gre za t. i. dajanje nasvetov, po katerih nismo vprašale oz. po domače “soljenje pameti”. Večkrat sem dobila občutek, da ženske zelo rade dajemo nasvete ena drugi ter podučujemo svoje kolegice v službi, prijateljice, znanke. Lahko se zgodi, da so med njimi stvari, ki so zelo osebne in posledično občutljive.
Dajanje nasvetov, po katerih nismo vprašali, je lahko zelo dvorezen meč. Včasih bomo za takšen nasvet hvaležne in bo le-ta manjkajoči košček v rešitvi našega problema, katerega same nismo poznale. Po drugi strani pa lahko prepogosti in nepremišljeni nasveti povzročajo nasproten učinek. Namesto hvaležnosti za nasvet in usmeritev, bo ženska na drugi strani čutila občutek manjvrednosti, majhnosti in nesposobnosti. Lahko se zgodi, da bo ženska dobila občutek, da njena kolegica ne zaupa njeni sposobnosti lastne presoje in odločanja ter je ne spoštuje.
"Ob njej se počutim kot majhen otrok"
Predstavljajte si spodnji primer:
Katarina dela v veterinarski ambulanti. Njena sodelavka Anita jo večkrat podučuje, kaj še lahko naredi, da bo njeno delo dobro opravljeno in da bodo stranke bolj zadovoljne. Ko se Katarina pogovarja s svojimi strankami, se Anita večkrat nepovabljeno pridruži pogovoru ter tudi sama doda kakšen nasvet.
Včasih tudi popravlja Katarinine stavke ter ji svetuje, kaj naj namesto tega pove. Vse to daje vtis, da Katarina ni ustrezno strokovno podkovana in sama ni zmožna voditi pogovora. Katarina ima občutek, da ji Anita ne zaupa ter da samo sebe postavlja v nadrejeni položaj. Ob Aniti se počuti kot majhen otrok. Strah jo je, da bodo stranke izgubile zaupanje v njene sposobnosti in znanje. Počuti se ponižano, "majhno" in necenjeno.
Predstavljamo si lahko, da je dajanje nasvetov ter pretirano ali pokroviteljsko usmerjanje svoje sodelavke ali znanke lahko zelo neprijetna dinamika, v kateri se bo ženska na drugi strani zelo verjetno počutila necenjeno ali celo ponižano.
- Preberite si še: Katja Knez Steinbuch: "Otrok ne smemo puščati v stiski – zavarovati jih moramo na vse načine in preprečiti tragedije."
Kako pa se ženske odzovemo na "podučevanje" oziroma dajanje nasvetov, po katerih nismo vprašale?
Mnoge moje stranke, ki so se znašle v takšni situaciji, ne reagirajo iskreno oziroma avtentično – ne tako, kot bi si v resnici želele ali kot čutijo.
Zaradi strahu, da bi sodelavki ali kolegici stopile na žulj, pogosto ostajajo tiho. Redko izrazijo, da jih določene besede motijo in da tega nočejo več poslušati. Vzrok za takšen pasiven odziv je pogosto tudi nepoznavanje učinkovitih načinov, kako to sploh povedati oziroma kako se odzvati na primeren način.
Veliko žensk si ne zaupa, da bi znale jasno in samozavestno izraziti svoje meje, še posebej kadar gre za neprijazne ali žaljive besede. Strah jih je, da se bodo zmedle, zataknile ali preprosto obmolknile. Pogost razlog za nereagiranje je tudi element presenečenja – kadar so grobe izjave v delovnem okolju nepričakovane, jih doživimo kot šok in zato pogosto ne znamo pravočasno ali učinkovito odgovoriti.
Pripisovanje negativnih lastnosti
Druga zelo pogosta oblika neprijazne komunikacije, ki jo je zagotovo vsak od nas že kdaj doživel, je pripisovanje negativnih lastnosti drugi osebi oziroma dajanje vrednostnih sodb.
To pomeni, da drugi osebi pripišem neko neprijetno značajsko lastnost, ne da bi osebo zares poznali in vedeli, kaj je v ozadju njenega vedenja v določeni situaciji. Primer vrednostne sodbe je, da drugo žensko označim za nekoga, ki je len, razvajen, poseben, nedružaben, nematerinski, nedelaven ipd.
Pripisovanje negativnih lastnosti se prekriva z dajanjem vrednostnih sodb. Vrednostne sodbe s subjektivna ocena ali je druga oseba dobra ali slaba oziroma ustrezna ali neustrezna za nek kontekst. Ko nekoga označimo za nesposobnega, razvajenega, čudnega in podobno, avtomatsko nakazujemo, da v naših očeh ta oseba ni najbolj ustrezna oz. nakazujemo, da oseba ni dovolj dobra, kar v najbolj poenostavljenem doživljanju drug drugega pogosto enačimo z "ni dober - je slab".
Negativne lastnosti v drugi osebi pogosto zaznavamo skozi prizmo lastnih prepričanj in vrednot, kar pa ne pomeni nujno, da gre za objektivno resnico. Možno je, da nekdo drug isto osebo doživlja povsem drugače, v popolnoma drugačni luči kot mi.
Ravno zato je pripisovanje negativnih lastnosti lahko nevarno početje – drugega človeka opredelimo na podlagi lastne interpretacije, ki pa ni nujno povezana z dejanskim stanjem. Gre za naš pogled, naše doživljanje – ne za dejstvo.
Kljub temu ljudje svoja mnenja pogosto izrekamo glasno in samozavestno, kot da so nesporna resnica. A res niso. So subjektivne zaznave, ki včasih več povedo o nas kot o tistem, o komer govorimo.
Medtem ko vsi kdaj doživimo, da nam nekdo s svojimi lastnostmi ni všeč in je načeloma to naraven in pogost pojav, pa postane pripisovanje negativnih lastnosti težava takrat, kadar to glasno izražamo brez pravega zavedanja, kako bo takšna izjava vplivala na drugo osebo, na delovno klimo v kolektivu, na odnos me dvema oseba.
Direktno ali pa nedirektno pripisovanje negativnih lastnosti svoji sodelavki, znanki ali prijateljici vsekakor spada pod grobe in neprijazne besede, torej med besedno nasilje.
Predstavljajte si sledeči primer.
Sodelavka Tina svoji sodelavki razlaga, da bo vodja novega projekta v njihovem oddelku. Mimo pride tretja sodelavko in z rahlo posmehljivim ter pikrim podtonom komentira: “Jaz te kar vidim kot šefico. Ti si rada glavna in ti je všeč, da ti drugi sledijo, kajne”? Tina je šokirana. Besede sodelavke je doživela kot neprijazne in obsojajoče. “Kaj res misli, da to počnem, da bi bila glavna? Ali me res vidi kot nekoga, ki želi samo dominirati ter imeti premoč nad ostalimi”? Tina je vsekakor užaljena, predvsem pa šokirana nad besedami sodelavke.
Smo v naši kulturi na besedno neprijaznost skorajda imuni?
Predvsem je močno normalizirana komunikacija, ki vsebuje prikrito agresijo – torej neprijaznost, izraženo na posreden način. Mnogi ljudje bodo šokirani, če bo ena ženska drugi v kolektivu neposredno izrekla nekaj žaljivega ali jo glasno obtožila. Nasprotno pa večina skoraj ne bo reagirala, če bo nekdo izrekel sarkastičen ali obsojajoč komentar, zavit v navidezno šalo.
Manj neposredne oblike neprijazne komunikacije prav tako sprožajo neprijetna čustva in pogosto niso nič manj boleče. Kljub temu jih bolj toleriramo in se nanje redkeje odzivamo. Zakaj? Eden izmed pogostih razlogov je ta, da takšne izjave niso tako očitne – težje jih prepoznamo kot žaljive ali nespoštljive.
Seveda pa obstaja še več oblik neprijazne komunikacije, ne le ti dve. Ne glede na to, kako se neprijaznost izraža v vašem delovnem okolju, je ključno, da se vprašate: Kaj si glede tega želim narediti? Kako želim reagirati? Kaj se meni osebno zdi prav in smiselno?
Odgovori na ta vprašanja vam bodo pomagali, da se lažje aktivirate in – če se za to odločite – tudi ukrepate.
Čeprav pogosto slišimo, da drugih ljudi in njihovega vedenja ne moremo spremeniti, pa vedno imamo možnost, da se mi sami naučimo postaviti zase. Že nekaj preprostih komunikacijskih tehnik nam lahko pomaga, da bomo v pogovorih z drugimi – še posebej znotraj ženskih kolektivov – jasneje, spoštljiveje in bolj samozavestno izrazile svoje mnenje, potrebe in ideje.
Prav tako bomo lažje in z manj čustvene obremenitve postavile mejo, kadar nas nekdo nagovori na način, ki nas prizadene ali poniža.
Spomnite se: neprijazna komunikacija je tisto, kar vam preprečuje, da bi se v službi počutile sproščeno, varno in povezano. In ker je občutek varnosti in spoštovanja v delovnem okolju nekaj, kar si zasluži prav vsak, se vam s trenutnim stanjem ni treba sprijazniti. Z vedno več zavedanja in jasnosti lahko naredite korake, ki vodijo k spremembi."
Manca Jarc, manca-jarc.com, Facebook: Psihoterapija in psihološko svetovanje Manca Jarc
Manca Jarc ponuja tudi 3-mesečni spletni program POVEZANA V ŽENSKI DRUŽBI. Več TUKAJ.
