Ta misel pripada švicarski psihologinji Alice Miller, ki je s svojim delom pretresla predstave o depresiji in čustvenem življenju odraslih. V svojem raziskovanju je pokazala, da depresija pogosto ni posledica šibkosti, temveč globoke notranje razklanosti – posledice zgodnje čustvene zanemarjenosti in zatiranja pristnih občutkov v otroštvu.
"Odrasla oseba je lahko svojih občutkov v polnosti zavedna le, če je imela ljubeče starše ali skrbnike. Ljudem, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in zanemarjeni, ta sposobnost manjka, zato jih nikoli ne preplavijo nepričakovana čustva. Priznajo le tista čustva, ki jih sprejema in potrjuje njihov notranji cenzor – naslednik njihovih staršev. Cena tega nadzora je depresija in občutek notranje praznine. Pravi jaz ne more spregovoriti, ker je ostal nezaveden in zato nerazvit – zaprt v notranjem zaporu."
Mnogi odrasli trpijo za občutkom praznine, brez da bi vedeli zakaj. A če so že kot otroci morali skriti svojo bolečino, je njihov pravi jaz ostal zaprt – nezmožen, da bi izražal čustva, ki niso bila dovoljena. Depresija je tako pogosto tiho pričevanje o tem, kar je bilo nekoč prezrto.
Pot k ozdravljenju ne vodi skozi zanikanje, ampak skozi resnično soočenje z notranjo resnico – in z zgodbo, ki jo telo in duša nosita, še preden jo lahko ubesedimo.
Prav zato je varen terapevtski odnos lahko ključen. Ko nas nekdo resnično sliši, brez obsojanja, ko lahko prvič izrečemo tisto, kar je bilo dolga leta neizgovorjeno, se začne proces vračanja k sebi. Terapija ni le zdravljenje simptomov – je prostor, kjer ima zamolčani jaz končno možnost, da spregovori. In ko spregovori, se lahko začne prava notranja preobrazba.
