Včasih je veljalo, da se moški neradi udeležujejo terapij, ali pa da se jih bodo udeležili šele, če bo res življenjsko nujno. Kljub temu, da je stigma še vedno zelo močna, se vse več pogumnih moških odloči za pot raziskovanja in iskanja samega sebe in poiščejo psihoterapevtsko pomoč ali podporo.
Nekateri so se znašli v nepremostljivih težavah, kot so na primer depresija, poskusi samomora, alkoholizem, nasilje, drugi pa pridejo tudi iz želje po osebni rasti, izboljšanju partnerskega odnosa, odnosa z otroci, iskanju sebe, iskanju osebne vizije na življenjski poti. Pri tem po mojih izkušnjah pogumno stopa na pot osebne rasti predvsem generacija mlajših moških med 20 in 30 letom, kjer opažam, da psihoterapija ni več tabu.
Zelo močna je za moške izkušnja skupine. Kot smo včasih zgodbe delili drug z drugim ob toplem ognju, jih danes lahko v skupini. Moč skupine je dokazana na milijonih primerov klubov na primer anonimnih alkoholikov, zasvojencev, odvisnikov od odnosov. Te skupine so mnogokrat veliko bolj učinkovito pomagale ljudem na pot treznosti kot uradna stroka. Zdi se, da so naši predniki, ki so živeli v plemenih znali bolj prisluhniti drug drugemu in si izpovedati zgodbe, kot danes v svetu, ki dirja z neizmerno hitrostjo.
Biti moški je danes drugačna izkušnja, kot je bila za generacijo naših očetov in dedkov. Tradicionalno gledanje na vlogo moškega v družbi in družini se je močno spremenilo. Od moškega se je v preteklosti stereotipno pričakovalo, da bo opravljal fizična dela, finančno skrbel za družino, če bo treba šel v vojno. Babice so včasih imele na podeželju tri pravila: Važno da te ne tepe, da ti da denar in da je zvest.
To da ne pije, ni zasvojenec, da je nežen in pozoren, dober ljubimec, športnik, romantik, inteligenten, razgledan, sposoben pogovarjanja, v stiku s sabo in svojimi čustvi, da vzgaja otroke, hodi na roditeljske sestanke, vozi otroke v šolo in jih hodi gledat na popoldanske dejavnosti, da je hkrati deloven v službi in skrben doma, da se zanima za osebnostno in duhovno rast, je bil v preteklosti prej bonus kot pričakovanje.
Danes družba od moških pričakuje več kot v preteklosti. Ženske pričakujejo več. Konec koncev tudi moški, ki damo nekaj nase, pričakujemo od sebe več kot v preteklosti in na to gledamo kot na dobrodošel družbeni napredek in osebnostni izziv.
Nekateri moški so imeli v svojih očetih dober zgled in so te lekcije osvojili tekom odraščanja. Drugim ni nihče pokazal, kako živeti svojo moškost in vlogo moškega, saj so očetje bili odsotni, zasvojeni ali pa jih preprosto ni bilo. Zaviti v molk in zabarikadirani v delo svojih otrok niso videli, slišali, se z njimi pogovarjali… Niso jih razumeli in zdelo se je, kot da tega niti ne poskušajo.
Tak moški mora to pot do odličnosti prehoditi sam, ko enkrat odraste. To pa še zdaleč ni enostavno. Še najlažje se je tega naučiti ob podpori drugih moških.
V tem vidim največjo vrednost moških terapevtskih skupin, v katerih moški delijo izzive, s katerimi se soočajo v svojem družinskem, socialnem, duševnem in duhovnem življenju.
Kako si živel kot otrok, fant, mladostnik? Kakšen odnos sta imela do tebe mama in oče? Si sploh imel mamo in očeta, ali si odraščal kako drugače? Kako si si oblikoval podobo družine in partnerskih odnosov, v katerih boš nastopal kot odraščajoč moški, mož, partner, oče?
Bolj spregovorimo o tem z drugimi moškimi, več se odpre podobnosti med nami. Naši očetje so lahko bili dober zgled moškosti, lahko pa tudi ne. Če svoj EMŠO štejemo v desetletjih, se je predstava o vlogah moških v družini in partnerstvu od našega otroštva do danes že precej spremenila.
Kako doživljamo te spremembe, kako smo se na njih prilagodili, zdaj ko predstava o tradicionalni moškosti umira, hkrati nas pa bombardirajo s toliko različnimi predstavami o moškosti in moških, da zaradi zunanjih predstav, pozabimo iskat odgovor tam, kjer je resnici, v našem srcu in duši.
Kaže se nam skozi življenjsko izkušnjo. Nas vodi svoboda, ustvarjalnost, želja po raziskovanju in napredku? Ali sem obtičal v malodušju, zasvojenosti, depresiji, nasilju? Sledim svoji viziji ali se zgolj uklanjam pričakovanjem bližnje okolice? Kaj je moj smisel in namen? Me ljudje spoštujejo? Spoštujem sebe? Sem pogumen? Kaj sploh je biti pogumen? Je pogum napadati ali se zavzemati za mir? Je pogum čutiti ali se odrezati od čustev? Se bojim? Brez strahu ni poguma.
Se skrivam za intelektom, športom, seksualnimi podvigi, finančnim uspehom, kakšno drugo masko ali si dovolim biti iskren s sabo in se lahko pokažem tudi ranljiv? Lahko drugim moškim povem o tem, da me je bilo življenju mnogokrat strah, da sem čutil sram? Koliko sem pretrpel, ko so se v šoli spravljali name? Koliko obžalujem, da sam v sebi ne zmorem urediti agresije in sem na ljudi znorel, morda kdaj koga fizično napadel?
To je le del vprašanj, ki si jih postavljamo moški in na njih iščemo odgovore. Vsak moški lahko v sebi najde, kaj je zanj pravi način in pogumno stopi na pot svoje lastne vizije, vendar mora biti zato v močnem stiku s sabo in okolico. Kaj to pomeni?
Krepiti mora razum, da se ne slepi, ne dela iluzij o sebi in drugih. Da sebe in svoje bližnje dobro pozna in se lahko na podlagi tega tudi dobro odloča.
Je v stiku s telesom. Ve kdaj je napet, sproščen, v stresu. Kdaj je poln energije in kdaj je utrujen. Za dober stik s telesom je potrebno razvijati tako pozornost z vsemi čutili za zunanje zaznavanje, kot s čutili za notranje zaznavanje – interorecepcijo. Pri tem sta v veliko pomoč telesna aktivnost in meditacija oz. čuječnost.
Prepozna čustva, jih zna poimenovati in razumeti kot opozorila in navodila kako naj v določenih situacijah ravna. Pri tem je pomembno, da zna uravnati čustvene afekte iz preteklih travm, da lahko nastopa razumevajoče, sočutno a hkrati zaščitno in varovalno.
Raziskuje tudi duhovnost. Kakšen je smisel in namen mojega obstoja, življenja? V kaj verjamem? Kaj je tisto presežno, kar me vodi?
Novi moški je dober moški. Moški, ki zna ljubiti sebe, žensko, drugega, otroke, življenje. Je zavezan napredku tako na telesni, duševni kot na duhovni ravni. Čuti strah, vendar ga to ne ustavi na poti svoje vizije. Čuti sram, vendar se ne bo zrušil vase. Z odprtim srcem in ljubeznijo se sooči z izzivi tako, da posluša vodstvo v svojem srcu, intuicijo, klic divjine, Boga, Stvarnika se mu preda in mu pogumno sledi.
Robert Mlakar, Zakonski in družinski terapevt, vodja skupine za moške
- Preberite si še: Kdo je pravi moški? Tisti, ki se upa soočiti s svojim ''sranjem''
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
