"Črnina njenih oči je postajala vse močnejša, živa, na nek čuden način tudi inteligentnejša, vseobsegajoča, celo vsevedna. Kot bi se v njenih zenicah skrivalo celo vesolje. Polno zvezd, sonc in meteorjev."
Disociacije se pogosto drži slab sloves, vendar je ta v veliki meri posledica nerazumevanja. V resnici ne gre za nekaj, kar bi bilo samo po sebi problematično. Nasprotno – disociacija je povsem naraven psihološki mehanizem, ki ga uporabljamo vsi. Vsakič, ko se zatopimo v misli, ko se za trenutek odmaknemo od okolice ali ko nas odnese v sanjarjenje, že vstopamo v blago obliko disociacije.
Težava torej ne nastane zato, ker bi bila disociacija napačna, temveč takrat, ko postane prekomerno uporabljena ali celo edini način soočanja. In tudi takrat ne govorimo o tem, da je z osebo nekaj narobe, temveč o tem, da je bilo v njenem življenju nekaj preprosto preveč intenzivno, preplavljajoče ali boleče, da bi se s tem lahko spoprijela drugače. Kar še posebno velja za otroke. Otroci v trenutkih velikega stresa ali travme pogosto niti nimajo druge izbire, kot da se zatečejo ravno k disociaciji.
Dolgoletna novinarka Nataša Zupanc v svoji knjigi V očeh kobre razloži prav to. Govori namreč o tem, kaj se zgodi v otroku po posebno hudem travmatičnem dogodku.
Je torej knjiga o posledicah, pa vendar tudi knjiga o izjemni sposobnosti človeške psihe, da obvlada in zajezi bolečino, ki jo travma zadane psihi.
Knjiga bralca skozi kronološko epizodno zgodbo - od travmatiziranega otroka do disociativnega mladega odraslega -, skupaj s spremljajočimi strokovnimi razlagami fenomena, popelje prek celotnega spektra disociacije.
Način, kako se um zaščiti
Začne se že pri nenavadno močni zasanjanosti, ob travmatskem in zato kroničnem zatekanju k disociaciji pa ta lahko postane vse kompleksnejša.
"Nisem se zavedala svojega brezciljnega gledanja skozi okno, ki je morda trajalo že kar nekaj časa. Zrla sem proč od šolske table in učiteljice, ki je razredu medtem vneto razlagala tekočo snov. Zdaj se mi tudi sanja ne, o čem je tekla beseda, še manj pa mi je jasno, kaj je zunaj sploh pritegnilo mojo pozornost. Vse skupaj je bilo zavito v nekakšno megleno kopreno.
"Potrudi se biti bolj zbrana, sicer se bom morala pogovoriti s tvojimi starši," je popustila, ko je razumela, da sem povsem izgubila nit in da torej ne morem obnoviti odpredavane snovi.
Res sem poskušala ostati bolj zbrana."
Disociacija je v svojem bistvu način, kako se um zaščiti, kadar je izkušnja premočna. Namesto da bi vse doživeli naenkrat, lahko pride do odmika od telesa ali čustev, do občutka neresničnosti ali do tega, da se izkušnje razdelijo na ločene dele. To ni napaka sistema, ampak njegova funkcija. Ko druge možnosti niso na voljo, um naredi to, kar zna – razbremeni, razdeli in omili.
Umik v bogat notranji svet
Disociacija prav tako ni le odklop, temveč tudi večja imaginacija, večje simbolno procesiranje in večja notranja kompleksnost. Isti mehanizem, ki omogoča odmik, omogoča namreč tudi bogat notranji svet.
"Pa sva se spogledali, s čarovnico.
Saj sploh ni videti tako drugačna od mene. Pravzaprav je bil njen obraz enak mojemu. Le njena oprava, njena obleka je bila kot od tiste čarovnice iz pravljice. Črn čarovniški klobuk s krivimi krajci, pa veliko črno ogrinjalo in prava čarovniška metla. Takšna, kot jih imajo čarovnice. Vendar ni imela nobenih bradavic na nosu, nobenih gub, medtem ko se las pod tako velikim klobukom niti ni videlo."
Raziskave kažejo, da imajo ljudje, ki so bolj nagnjeni k disociaciji, pogosto večjo sposobnost imaginacije in da se lažje 'potopijo' v svoje misli, zgodbe ali notranje slike. Njihove predstave so lahko zelo žive, skoraj oprijemljive, včasih pa razvijejo tudi notranje like ali občutek prisotnosti. Pri otrocih se to lahko kaže kot imaginarni prijatelji, pri odraslih pa kot intenzivno sanjarjenje ali bogat notranji dialog.
To ni naključje. Isti mentalni proces, ki omogoča odmik od preplavljajoče realnosti, omogoča tudi globoko notranje doživljanje. Kar nas lahko v enem trenutku zaščiti, je v drugem vir ustvarjalnosti, simbolnega mišljenja in notranje kompleksnosti.
Raziskave prav tako kažejo, da je disociacija tesno povezana z lastnostjo, ki ji psihologi pravijo absorpcija – to je sposobnost, da se posameznik globoko potopi v notranje slike, fantazijo ali doživljanje. Ljudje z višjo stopnjo disociativnosti zato pogosto poročajo o bolj živih mentalnih predstavah in bogatejšem notranjem svetu.
Ko um razmišlja v slikah
Pomembno je razumeti tudi, da naš um ne razmišlja vedno v besedah. Še posebej pri močnih ali zgodnjih izkušnjah, kot je travma, se spomini pogosto ne shranijo kot urejena zgodba, ampak kot slike, telesni občutki ali fragmenti brez jasne časovne in vsebinske strukture. Ko se ti deli kasneje aktivirajo, se lahko pojavijo kot zelo žive predstave, kot občutki prisotnosti ali kot nekakšne 'notranje scene', ki jih je težko ubesediti.
V takih trenutkih lahko dobimo občutek, kot da nekaj komunicira z nami. V resnici pa gre za notranje procese, ki iščejo obliko, v kateri jih lahko sploh zaznamo. Pogosto se zato izražajo simbolno, skozi podobe, like, zgodbe ali sanje.
Sanje imajo pri tem sploh posebno vlogo. Tudi one so prostor, kjer se izkušnje ne izražajo neposredno, ampak skozi simboliko, čustva in prizore, ki jih ni vedno mogoče razložiti logično. Pri ljudeh z večjo nagnjenostjo k disociaciji so sanje pogosto bolj žive, intenzivne ali čustveno nabite. Včasih se teme, ki jih čez dan ni mogoče predelati, pojavijo prav v sanjah, kjer jih um lahko 'obdela' na bolj posreden, simbolen način.
"Pred seboj zagledam šape. Ogromne, zlato rjave kosmate šape. Tam, kjer bi morale biti moje dlani. Naenkrat se počutim drugače. Začutim močne mišice v okončinah in neverjetno gibkost trupa. Naredim nekaj korakov in pri tem čutim premik vsake mišice posebej.
V trenutku vem.
Pa saj jaz sem lev!
Čisto pravi ogromni lev. Potem se naenkrat tudi vidim. Kot bi od daleč gledala samo sebe, le da tam pred menoj ne stoji Nataša, ampak čudovita velika divja mačka. Samec. Z impresivno grivo."
- Posnetek prav teh sanj hranijo tudi v arhivu Vala 202 in je del zbirke nenavadnih sanj. Prisluhnete mu lahko tukaj: TUKAJ.
Od Junga do sodobnih pogledov
V psihologiji, na primer v jungovskih pristopih ali sodobnih terapevtskih modelih, kot je Internal Family Systems, to razumemo kot način, kako se različni deli naše psihe izražajo. Ti deli niso naključni. Lahko predstavljajo zaščitne mehanizme, ranljive vidike nas samih ali načine, kako si skušamo ustvariti občutek varnosti. Zato je včasih bolj kot vprašanje, ali je neka izkušnja resnična, smiselno vprašati, kaj pomeni in čemu služi.
Zanimivo je tudi, da raziskave kažejo povezavo med disociativnostjo, bogato imaginacijo in večjo nagnjenostjo k verovanju v paranormalno. To ne pomeni, da so te izkušnje nadnaravne, ampak da ljudje, ki doživljajo intenzivne notranje vsebine, pogosto iščejo okvir, ki jim bo pomagal te izkušnje razumeti.
Paranormalni ali duhovni pogled lahko ponudi občutek smisla, strukture ali celo varnosti, še posebej v obdobjih stiske. Kar lahko odigra pomembno funkcijo tudi pri otrocih. Če otrok nima dovolj občutka varnosti v zunanjem svetu, ga lahko začne ustvarjati znotraj sebe. Občutek, da nekdo bdi nad njim ali ga varuje, lahko pomaga uravnavati strah in osamljenost. V tem smislu takšne izkušnje niso napaka, ampak poskus prilagoditve in preživetja.
"Če bi bil bog res moški z belo brado na oblaku, bi ga od tam z letali že davno sklatili. Obstajati mora nekaj več. Nekaj takšnega, kar sem videla v tistem čudnem filmu. V filmu o vojni med zvezdami. Obstajati mora Sila, ki je lahko povsod. V kamnu, živalih, meni in vsakem kotičku vesolja. Ki vse vidi, zmore in ve."
Sodobna psihologija se zato vse manj ukvarja z vprašanjem, ali je neka izkušnja realna ali ne, in vse bolj z vprašanjem, kakšno funkcijo ima. Disociativne izkušnje so lahko zaščitne, lahko pomagajo organizirati notranji svet ali pa predstavljajo način, kako se nekaj, kar še ni dobilo besed, poskuša izraziti.
Močna sposobnost imaginacije in uma
Naj torej za konec še enkrat poudarimo, da disociacija nikakor ni zgolj znak, da je nekaj narobe. Lahko je tudi znak občutljivega živčnega sistema, močne sposobnosti imaginacije in uma, ki zna preživeti tudi v zahtevnih okoliščinah.
- "Isti um, ki se zna v težkih trenutkih ’odmakniti’, je pogosto tudi um, ki zna zelo globoko doživljati, si predstavljati in ustvarjati. Disociacija tako ni le umik od realnosti, ampak je lahko tudi vrata v notranji svet, ki je bogat, živ in poln pomenov."
Če je disociacije veliko, to zatorej ne pomeni, da je z osebo nekaj narobe, ampak da je bilo v njenem življenju morda preveč tega, s čimer se drugače ni dalo soočiti.
Morda je zato najpomembnejše prav naslednje: disociacija ni problem, ki ga je treba preprosto odpraviti, ampak signal, ki ga je vredno razumeti.
Za več branja na dano temo priporočamo knjigo: V očeh kobre
