Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja (OKOM) prizadane do 8 % odraslih v populaciji

Zaradi ego-sintonične narave obsesivno-kompulzivne osebnostne motnje človek s to motnjo ne verjame, da bi bilo z njim sploh kaj narobe.

Za ljudi z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo (OKOM) so značilna rigidna prepričanja in specifični načini opravljanja različnih nalog, pri čemer ne dopuščajo nikakršne fleksibilnosti in ne zmorejo sklepati kompromisov z drugimi ljudmi. Pogosto se niti ne zavedajo, da sta njihovo vedenje in način razmišljanja problematična.

OKOM je motnja iz skupine stanj, imenovanih osebnostne motnje 'skupine C', ki jih zaganjata tesnoba in strah.

Kakšna je razlika med OKM in OKOM?

Čeprav sta njuni poimenovanji izjemno podobni, sta obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja (OKOM) in obsesivno-kompulzivna motnja (OKM) različni stanji.

OKM je anksiozna motnja, pri kateri ljudje izkušajo nezaželene in vsiljive misli (obsesije), zaradi katerih izvajajo ponavljajoča se vedenja (kompulzije). Primeri takšnih prisil vključujejo večkratno pritiskanje na stikalo za luč ali ritualno umivanje rok.

V Blejskem jezeru so se namnožile invazivne ribe, ki “grizejo” kopalce

Medtem ko se ljudje z OKM običajno zavedajo, da duševno stanje vpliva na njihovo vedenje, in se strinjajo, da potrebujejo strokovno pomoč, pa se ljudje z OKOM običajno le malo ali sploh ne zavedajo svojega vedenja.

Kdaj OKOM nastopi in koga prizadane?

Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja se običajno začne v poznih najstniških letih ali zgodnjih 20-ih.

Motnja se pogosteje pojavlja pri odraslih z nižjimi stopnjami izobrazbe, hkrati je verjetneje, da bo OKOM prizadela ljudi, ki že izkušajo:

anksiozne motnje (24 %), kot sta panična motnja in generalizirana anksiozna motnja,
motnje razpoloženja (24 %), kot je bipolarna motnja,
blage do zmerne motnje odvisnosti od opojnih substanc (12 % do 25 %).

Kako pogosta je OKOM v populaciji?

Študije kažejo, da je OKOM najpogostejša osebnostna motnja v splošni populaciji. Imelo naj bi jo od 3 do 8 % odraslih.

Simptomi in vzroki

Simptomi obsesivno-kompulzivne osebnostne motnje

Glavni znak obsesivno-kompulzivne osebnostne motnje je vsesplošna preokupacija (obsedenost) z redom, perfekcionizmom, nadzorom in specifičnimi načini delovanja. To vedenje otežuje dokončanje nalog in povzroča težave v odnosih.

Simptomi OKOM se običajno pojavijo v zgodnji odrasli dobi, po pisanju spletne strani Cleveland Clinic pa so lahko videti kot:

obsedenost z vztrajanjem na podrobnostih, pravilih, seznamih, vrstnem redu in organizaciji,
perfekcionizem, ki dejansko ovira dokončanje nalog,
pretirana predanost delu in produktivnosti, zaradi česar zanemarjajo hobije in preživljajo manj časa z najdražjimi,
mnoštvo dvomov in neodločnosti,
previdnost, da bi se ognili vsemu, kar se zdi neuspeh,
trmoglavost in togost v prepričanjih in načinih delovanja,
niso pripravljeni sklepati kompromisov,
ne zmorejo zavreči polomljenih ali ničvrednih predmetov, tudi če ti nimajo nobene sentimentalne vrednosti,
težave pri delu z drugimi ljudmi ali pri delegiranju nalog, razen če se drugi strinjajo, da bodo naredili stvari točno tako, kot želi oseba z OKOM,
pogosto postanejo pretirano fiksirani na eno samo idejo, nalogo ali prepričanje,
vse dojemajo črno-belo (dihotomno razmišljanje),
težko se soočajo s kritiko,
pretirano se osredotočajo na pomakljivosti drugih ljudi.

Na prvi pogled so ljudje z OKOM lahko videti kot samozavestni, organizirani in celo priljudni ljudje.

Njihovi strogo držanje standardom jim na nekaterih delovnih mestih lahko celo koristijo, a njihova nezmožnost sklepanja kompromisov in nesposobnost prilagajanja situacijam običajno negativno vplivata na njihove odnose.

Je OKOM narcisoiden?

Tudi posamezniki z narcistično osebnostno motnjo lahko izražajo perfekcionizem in verjamejo, da so boljši od drugih, a razlike obstajajo. Medtem ko so narcisoidni posamezniki prepričani, da so že dosegli popolnost, pa so tisti z OKOM običajno samokritični in niso zadovoljni s svojim delom.

Naj na tem mestu spomnimo, da poznamo 10 vrst osebnostnih motenj, ki se delijo v tri skupine:

skupina A, v katerem so paranoidna, shizoidna in shizotipična osebnostna motnja,
skupina B z antisocialno, narcistično, mejno (ali bordeline) in histrionično osebnostno motnjo,
skupina C, v katero sodijo izogibajoča, odvisna in obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja.

Kaj povzroča obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo?

Osebnostne motnje, vključno z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo, so med najmanj razumljenimi duševnimi boleznimi.

Raziskovalci še vedno iščejo natančne vzrok zanje, pri čemer na njihov razvoj najverjetneje vpliva več dejavnikov, od katerih je eden tudi genetika.

Znanstveniki naj bi že odkrili okvarjen gen, ki bi lahko bil povezan z motnjo OKOM, raziskave pa kažejo, da bi lahko obstajale genetske povezave s stopnjami izražene agresije, anksioznosti in strahu, kar so lastnosti, ki odigrajo ključno vlogo pri osebnostnih motnjah.

Izkazalo se je tudi, da je tveganje za razvoj OKOM večje, če imajo posamezniki biološke družinske člane z osebnostnimi motnjami, anksioznostjo ali depresijo.

Diagnoza in testi

Kako se diagnosticira OKOM?

OKOM je pogosto težko diagnosticirati, saj večina ljudi s to osebnostno motnjo ne verjame, da bi njihovo vedenje ali način razmišljanja lahko predstavljala kakšno težavo. Če sploh poiščejo pomoč, jo običajno iščejo zaradi anksioznosti, depresije ali težav, ki jih povzroča njihova osebnostna motnja (na primer izguba službe ali končanje razmerij), in ne zaradi same motnje.

Ko strokovnjak za duševno zdravje, kot je psiholog ali psihiater, posumi, da ima nekdo obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo, pogosto postavlja široka, splošna vprašanja, da bi se ognili agresivnemu ali obrambnemu odzivu. Zanimalo jih bo, kakšne kvalitete so bili posameznikovi odnosi v preteklosti, kakšna je njegova delovna zgodovina, kako je v stiku z realnostjo in kakšen je njegov nadzor nad impulzi.

Ker oseba, za katero sumijo, da ima OKOM, morda nima vpogleda v svoje vedenje, strokovnjaki za duševno zdravje pogosto sodelujejo z družino in prijatelji osebe, da bi zbrali več informacij o človekovem vedenju in zgodovini.

Obvladovanje motnje in zdravljenje

Kako se zdravi obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja?

Psihoterapija (terapija s pogovorom) je običajna izbira pri zdravljenju osebnostnih motenj.

Dve vrsti psihoterapije, ki lahko pomagata ljudem z OKOM, vključujeta:

Psihodinamska terapija: Ta vrsta terapije se osredotoča na psihološke korenine čustvenega trpljenja. S samorefleksijo in samopregledovanjem oseba, ki se zdravi, pogleda v problematične odnose in vedenjske vzorce v svojem življenju, da bi bolje razumela sebe in spremenila svoj odnos do drugih ljudi in svojega okolja.
Kognitivno vedenjska terapija: To je strukturirana, ciljno usmerjena vrsta terapije. Terapevt ali psiholog ljudem pomaga natančno preučiti svoje misli in čustva. Spoznali bodo, kako njihove misli vplivajo na njihova dejanja. S pomočjo KBT se lahko nekdo z OKOM oduči negativnih misli in vedenja ter se nauči sprejeti bolj zdrave vzorce razmišljanja in navade.

Čeprav trenutno ni zdravil, s katerimi bi lahko zdravili osebnostne motnje, pa obstajajo zdravila za depresijo in anksioznost, ki pogosto spremljajo ljudi z OKOM. Zdravljenje teh stanj lahko olajša zdravljenje motnje.

Sategije za samopomoč

Tako za osebo z diagnozo OKOM kot tudi za njegovo družino in prijatelje spopadanje s to motnjo zahteva veliko potrpljenja, sočutja in vztrajnosti.

Ego-sintonična narava OKOM pomeni, da se oseba ne bo nujno strinjala, da je z njo sploh kaj narobe, temveč bo vztrajala, da so njihove težave vedno posledica napak drugih. To je tisto, kar zdravljenje najbolj zaplete in zaradi česar je prognoza pogosto slaba.

Človek z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo svet vidi na način, ki pravi: "Jaz imam prav, vi se motite."

Do osebnostne preobrazbe lahko pride šele takrat, ko se spremenijo odnosne sposobnosti in pogledi.

Pa vendar obstaja nekaj strategij za samopomoč (osebe z motnje in njihovih bližnjih), ki bi lahko ublažile napetosti in konflikte, ki so povezani z življenjem z motnjo. Te strategije so:

Dobro se je bolje podučiti o tem, kaj OKOM sploh je, da bi vedeli, kaj lahko pričakujejo. Hkrati bodo tako našli nasvete, kako se s tem trdovratnim izzivom soočiti. Ko se razumevanje poglobi, se pojavi tudi možnost sočutja.
Več možnosti, da motnjo obvladajo, imajo tisti, ki se resnično želijo počutiti bolje in so za to, navkljub močni potrebi po tem, da imajo prav, morda vseeno pripravljeni skleniti dogovore z družino in prijatelji, da jim ti lahko, če opazijo OKOM vedenja, ta nežno izpodbijajo. In poudarek na tem mestu je na NEŽNO.
Ker je veliko oseb s to motnjo povsem inteligentnih in občutljivih ljudi, jim zna k samospoznavanju pomagati beleženje ali snemanje vsega, kar jih vznemiri in kar občutijo premočno ali depresivno. Tudi družina in prijatelji se lahko strinjajo, da bodo upoštevali njihova opažanja in jih delili na konstruktiven, nekonflikten način.
Ker je OKOM motnja pretirane potrebe po nadzoru, lahko ohranjanje čustvenega ravnovesja pomaga zmanjšati nezavedno potrebo po mikro-upravljanju vsega v življenju. Strategije, ki pri tem lahko pomagajo, segajo od izvajanj tehnik sproščanja, do sprejemanja režima zdrave prehrane, vadbe, dobrega spanca in izogibanju čezmernega uživanja opojnih substanc.
Osebe z OKOM so neredko samotarji, ker težko sklepajo in vzdržujejo dobre odnose. Morda bi lahko pomagalo, če se pridružijo skupini za samopomoč, pomaga pa lahko tudi neformalna podpora partnerja, družine in prijateljev ali celo pridružitve spletnim skupnostim ljudi, ki se soočajo s to motnjo.

Ne glede na obliko podpore je za osebe z OKOM najbolj pomembno, da vidijo, kako drugi ljudje sprejemajo lastno nepopolno človečnost - in ob tem preživijo.

Preberite si tudi: