"Sem v situaciji, v kateri ne vem, kaj narediti in sem že čisto na tleh," piše obupana mamica. Preberite si njen primer ter odgovor.
Vprašanje obupane mame:
Sem v situaciji, v kateri ne vem, kaj narediti, in sem že čisto na tleh. Doma imam 8-letnico in 3-letnika. Težave imam pri hčerki. V šoli ni zbrana, med poukom gleda okoli in ne sledi ter ima slabo koncentracijo. Vedno, ko jo doma vprašam, kaj so delali v šoli, ne zna povedati nič. Zaradi tega pogosto “pozabi” povedati, kaj imajo za domačo nalogo. Tudi v šoli sošolke in učitelj opažajo, da je konfliktna, ter pravijo, da se ne prilagaja v skupini.
Hčerka sama pove, da je ljubosumna na mlajšega bratca, kar se tudi odraža v njenem vedenju. Vedno išče pozornost in pričakuje, da je vse po njeno. Vem, da sem pri vzgoji naredila napake – preveč sem popuščala in postavljala prenizke meje.
Ali lahko to kakorkoli popravim? Vidim problem neprilagajanja in morda tudi motnjo pozornosti. Ne vem, kaj naj storim. Prišla sem že do tega, da sem se “zdrla nanjo”, kar pa na koncu dneva močno obžalujem. Iščem rešitve pri sebi in prosim za nasvet – odprta sem za vse predloge.
- Preberite si tudi: Mama "vplivnica" hudo zlorabljala otroke
Odgovor
Pozdravljena mamica, vaše sporočilo se bere, kot da res mislite, da ste vse naredili narobe in slabo. Naj vam povem, da ste naredili, kot ste najbolje znali. Sedaj ste tukaj, kot ste, in sprašujete za nasvete in ideje, da bi nekaj spremenili.
Torej, deklica je ljubosumna, zadnje čase se rada prepira in išče pozornost. Iz zapisanega se lahko sklepa, da res potrebuje pozornost, in ker je ne dobi na način, kot jo potrebuje, jo dobi na »grd« način, saj ji je pomembno samo to, da jo dobi.
Verjamem, da se z deklico ukvarjate in se z njo pogovarjate, a ji to očitno ni dovolj. Premislite, kako si vzamete čas zanjo. Kaj se pogovarjate? Kdo govori več – vi ali ona? Kaj menite, se deklica počuti slišana? Si vzamete čas samo zanjo, ena na ena, brez bratca, recimo enkrat na teden? Menite, da je deklica dovolj navezana na vas?
Namreč, osmo leto je lahko precej »kritično«. Mislimo si, da so že dovolj veliki, in starši pogosto želimo, da so bolj samostojni, a žal so še vedno premajhni za to samostojnost, ki si jo predstavljamo. Nujno potrebujejo osebo, ki jih vodi. Vaša hči potrebuje osebo, na katero je navezana in ji lahko sledi.
Že to, da vam sama pove, da je ljubosumna, je odlično. Torej, ni se zaprla vase in sama ve, da nekaj ni v redu. Ne ve pa, kaj in kako naprej, zato se pojavijo takšni vedenjski vzorci. Ali s hčerko govorita o njenih čustvih? Kje jih čuti in kako jih čuti?
Napisali ste, da ste prišli že tako daleč, da se tudi zderete nanjo, nato pa se počutite slabo in se še ves dan obremenjujete. Draga mama, sočutna vzgoja nikakor ne pomeni, da nikoli ne povzdignete glasu nad otrokom, niti ne pomeni, da se nenehno derete nanj, da ne bo pomote.
Sočutna vzgoja pomeni, da jo slišite in skušate razumeti, tudi če to, kar vam govori, ni tisto, kar vi mislite. Sočutna vzgoja ne pomeni, da otrok nikoli ne čuti bolečine ali jeze. Sočutna vzgoja je skupek vsega – premešan z razumevanjem ter spoštovanjem otroka in vas samih.
Če želite biti sočutni do hčere, bodite najprej sočutni do sebe. Če zaradi vseh opozoril, ki ste jih že dali, petič povzdignete glas, ker imate dovolj, to ne pomeni, da niste sočutni. Pomembno je, da se po tem, ko povzdignete glas, z njo pogovorite in pojasnite, zakaj je do tega prišlo. Povejte ji, da tudi vi ne zmorete vedno, da ste tudi vi samo oseba in da tudi vi kdaj naredite napako. Če je treba, se ji opravičite. Sočutje ne pomeni popolnega otroštva, zavitega v vato.
Vsekakor svetujem doslednost in držanje mej. Če boste hčeri pravočasno postavili meje, boste vi bolj mirni, saj se ne boste morali nenehno pogajati in stokrat opozarjati. Posledično vas ne bo tolikokrat pripeljala do tega, da se zderete nanjo. Sčasoma bo tudi ona vedela, da poveste samo dvakrat in ne več stokrat.
To ne pomeni: »Če ne boš naredila tega in tega, potem ne boš dobila tega in tega.« NE – pogojevanje ni v redu! Pomeni pa, da če ne bo nečesa naredila zdaj, jo bo to počakalo. Na primer: »Če danes ne narediš domače naloge, jo bo jutri dvakrat več, saj bo treba narediti še vse za nazaj.« Ali: »Če ne odneseš smeti iz sobe, jih boš imela polno v sobi.«
Glede na vaša vprašanja in starost punčke bi svetovala tudi, da preberete knjigo Otroci nas potrebujejo, Gabor Mate, da boste našli ideje, kako se povezati s hčerko in hkrati, da vidite kako pomembno je, na koga je otrok navezan.
Odgovor je napisala Tadeja Čulek, Inštitut Vita Bona https://druzinska-terapija.com
