Veliko ljudi se odloči za terapijo po dolgih mesecih ali letih razmišljanja. Številni odpori in strahovi so najbolj naraven odziv pred neznanim. Ta zapis želi normalizirati dejstvo, da je včasih resnično težko prositi za pomoč.
1. Močni - zato brez pomoči
Navajeni smo biti močni, potrpeti in vztrajati. Vztrajnost, odgovornost in zvestoba, lastnosti, na katere smo ponosni in jih občudujemo, lahko postanejo glavna ovira za nekaj novega. Navzven je videti, da imamo vse pod nadzorom, da zmoremo in da se sami znajdemo. A ravno te lastnosti nas držijo ujete v stare vzorce, kjer si govorimo: “Še malo potrpim, pa bo bolje...”
Če se ob misli na terapijo v nas prebudi še strah pred neznanim, občutek sramu, da imamo težave, dvom, ali terapija sploh deluje, previdnost, komu zaupati, in zavedanje, da bo potreben tudi finančni vložek – je iskanje terapevta lahko videti pretežka naloga.
Prav zato je pomembno, da si priznamo: prositi za pomoč je včasih resnično pogumno dejanje.
2. Odpori so naravni
Raziskave kažejo, da ljudje pogosto dolgo odlašamo, preden se odločimo za prvo terapijo. Mednarodna študija (Wang et al., JAMA Psychiatry, 2005) je pokazala, da od prvih simptomov motenj razpoloženja in prvim stikom s terapevtomv povprečju mine od 6 do 8 let- pri anksioznih motnjah pa celo 9 do 23 let.
V tem času mnogi znova in znova iščejoinformacije, se posvetujejo s prijatelji in družino ter dolgo tehtajo, ali je njihova stiska dovolj resna. Veliko ljudi se odloči za terapijo šele, ko začutijo, da težav ne morejo več obvladovati sami.
Odpore lahko razumemo na način, kako nas psiha poskuša zaščititi- niso dokaz, da je z nami nekaj narobe. Tudi odlašanje ima svojo funkcijo- pomaga nam počakati, da se počutimo dovolj varne.
Pogosto upamo, da se bo situacija rešila sama ali da bo nekdo drug to rešil. To je glas strahu, da smo premajhni za velike, odrasle korake. Ko si to priznamo, se odpre nov prostor, ki nam da dovoljenje za boljše stvari v našem življenju.
3. Smisel terapevtskega procesa
Psihoterapija je proces, kjer terapevt s svojo prisotnostjo in iskrenim zanimanjem klientu omogoči, da se ta sreča s celotnim razponom svojega doživljanja – z bolečimi in lepimi vsebinami, ki jih nosi v sebi. Terapevt se uglašuje na klientov notranji svet in mu pomaga globlje občutiti težo in radost, prepoznati, kaj ga bremeni, ter začutiti svoje vire, želje in svojo moč.
V varnem, sočutnem in zaupnem odnosu se notranja napetost postopoma sprošča. Živčni sistem prejme signal, da ni več treba vztrajati v stalnem stanju boja, bega, zamrznjenosti ali prilagajanja. Aktivira se parasimpatični živčni sistem, ki omogoča občutek topline, povezanosti, radovednosti in zanimanja za življenje.
Ko se umirimo, lahko sprejemamo nove poglede, prepoznavamo možnosti in v sebi naredimo resnične korakenaprej. Terapevtski odnos je prostor, kjer se ta prehod lahko zgodi.
4. Soočenje s sabo
Psihoterapija nas vabi tudi v stik z vsebinami, ki smo jih dolgo potiskali na stran. Srečamo notranjega kritika, ki nas priganja in sprašuje, kaj vse še vedno delamo narobe. Srečamo otroka v sebi, ki bi najraje pobegnil in si želi, da bi nekdo drug vse uredil namesto njega. In srečamo odrasli del sebe – tistega, ki ima moč, da reče: “Lahko grem naprej, tudi če je težko – ker vem, da je to del moje rasti.”
V procesu se učimo poslušati in razlikovati te različne glasove in izbirati tistega, ki nas vodi v rast. Soočenje s sabo ni vedno prijetno. Pogosto nas najprej zaboli, ko končno vidimo, kar smo si dolgo prikrivali. A prav to spoznanje nas začne osvobajati - ko začutimo bolečino, lahko z njo končno nekaj naredimo.
To ni šibkost, ampak pogumno sočutje do sebe. Ni nam več treba bežati ali igrati vlog za druge. Terapevtski odnos nam nudi varnost, da lahko slišimo tudi glas otroka in mu dovolimo, da pove, kaj ga boli. Nismo sami – terapevt nas spremlja, drži prostor in razume. Tako gremo lažje naprej, ker je to pot v večjo osebno svobodo, globlje zadovoljstvo in bolj poln občutek živosti.
5. Psihoterapija ni hitra rešitev – prav zato deluje
Koliko let gradimo kariere in hiše in vse ostalo, kar se nam zdi pomembno – odnosi pa naj bi se gradili sami od sebe in to čim hitreje. Žal, če jih prepustimo lastnemu toku, potem gredo po starih tirnicah, po že zdavnaj naučenih poteh. Psihoterapija je zavestno delo na odnosu do sebe in drugih, prepoznavamo dinamike in čustva, postavljamo meje, dovolimo si ranljivost, odkrivamo svoje vire moči.
Lahko gremo na eno svetovanje v upanju, da bomo dobili recept, kako hitro rešiti težavo in nadaljevati življenje tako, kot smo ga poznali do zdaj. Odločitev za terapijo pa pomeni zavezanost odnosu in procesu, v katerem se odločimo vztrajati. Varnost, zaupanje in bližina rastejo le skozi številne izkušnje in potrditve. Prav ta postopnost je moč terapije - ker imamo čas, da se nas vsaka nova izkušnja dotakne, spremeni in počasi gradi drugačen način življenja.
Včasih tudi postavljamo življenju pogoje – “Srečen/a bom, ko bo… To in to želim takoj zdaj…” – živimo v stalni napetostiin hitenju po nečem, kar vedno znova beži pred nami. Terapija uči, da sreča ni cilj na koncu poti, temveč nekaj, kar se dogaja zdaj. Da so trenutki miru, igrivosti in sproščenosti tukaj in da lahko začnemo uživati v njih kar zdaj, točno taki kot smo.
6. Za koga je ta korak najtežji
Ljudje, ki vse življenje skrbijo za druge, imajo pogosto najmočnejši odpor do tega, da bi poskrbeli zase ali da bi dopustili, da bi kdo poskrbel za njih. Zdi se jim sebično, čudno in nepotrebno. A šele takrat, ko poskrbimo zase, lahko zares dajemo tudi drugim – takrat nas dajanje ne izčrpava, temveč polni, ker dajemo iz svojega preobilja.
Ko pomagamo sebi, najbolj kvalitetno pomagamo tudi drugim. Skrb zase je način, kako delamo s sabo - to pa spreminja odnose, v katerih živimo. Ko dvigujemo svoje standarde in se odpiramo večjemu spoštovanju, toplini, jasnosti in iskrenosti, s tem posredno pomagamo drugim, da rastejo ob nas tudi oni.
7. Ali lepo življenje obstaja – tudi zame?
Še ena pomembna ovira je pogosto prisotna – dvom, ali lepše življenje zares obstaja. In če obstaja, ali obstaja tudi za nas; ali je res za vse dovolj.
Ovira, da nimamo predstave, koliko lepega je na tem svetu, kako srčni so lahko naši odnosi - in po drugi strani, in če že so, da je to samo za druge.
"Saj je povsod tako, saj so vse službe take, vsi partnerski odnosi so taki, treba se je vedno prilagajati in malo potrpeti." Ali res?
Ni naravno, da smo stalno pod stresom, da smo na robu moči in non-stop v pogonu. Ni normalno, da se prilagajamo in odpovedujemo v upanju, da bo nekoč prišel naš čas. Lahko smo nežni do sebe in hkrati zahtevni do svojega življenja – ker si zaslužimo odnose, v katerih so spoštovanje, bližina, prostor za smeh, igro, varnost in pripadnost.
Srečni, izpolnjujoči odnosi, polni svobodne povezanosti, obstajajo. Obstaja mir. Obstaja občutek, da nas življenje podpira, vodi, ponuja rešitve in za nas pripravlja še veliko dobrih stvari.
Za vse je dovolj ustvarjalnosti, radosti, prijaznosti, dobrote, lepote, topline, miru, varnosti, nežnosti in povezanosti. Za vse je tega dovolj, za vse nas. In prav je, da smo zahtevni do svojega življenja.
Ko si priznamo, da smo tega vredni, zaupamo svoji intuiciji, izberemo svojega terapevta in se dogovorimo za prvo uro psihoterapije.
Taja Šinkovec, mag. ZDŠ, psihoterapevtka
