Se vam dogaja, da vas partner krivi za vse, kar gre narobe, tudi kadar za nastalo situacijo sploh niste odgovorni? Ne glede na to, kako se trudite pojasniti svojo plat zgodbe, se pogovor pogosto konča z novimi očitki. Zakaj se to dogaja in kako se lahko odzovete?
Če se sprašujete, zakaj vas partner z narcistično osebnostno motnjo krivi za vse, kar gre narobe, ne glede na to, kdo je dejansko odgovoren, je odgovor po mnenju psihoterapevtke precej preprost: ljudje s to motnjo lahko zelo težko prenesejo misel, da so za nekaj krivi sami, zato odgovornost raje preložijo na nekoga drugega. Da bi razumeli, zakaj ima krivda v takšnih odnosih tako pomembno vlogo, moramo najprej pogledati, kaj se dogaja v njihovem notranjem svetu.
Zakaj narcisi tako težko priznajo svoje napake?
Vsak človek skozi odraščanje razvije nekakšen notranji glas, ki usmerja njegovo vedenje. Ta glas nas pohvali, kadar ravnamo pravilno, in nas opozori, kadar naredimo napako. Oblikuje se predvsem na podlagi treh dejavnikov: odnosa naših staršev do nas, našega prirojenega temperamenta in tega, kako smo kot otroci razumeli, katero vedenje si zasluži pohvalo in katero kritiko.
V idealnih okoliščinah je ta notranji glas razumen in pravičen. Kadar naredimo nekaj dobrega, občutimo zadovoljstvo, kadar ravnamo napačno, pa krivdo ali sram, ki nas lahko spodbudita, da svoje vedenje popravimo. Sigmund Freud je ta del naše osebnosti poimenoval nadjaz, pogosto pa ga razumemo tudi kot vest.
Pri ljudeh z narcistično osebnostno motnjo je lahko ta notranji glas izrazito strog, perfekcionističen in razvrednotujoč. Redko jih pohvali, njihove napake pa lahko presoja izjemno neusmiljeno. Nič ni dovolj dobro, da bi si za dalj časa prislužili njegovo odobravanje, in nobena napaka ni premajhna, da ne bi bila vredna ostre notranje kritike.
Priznanje napake sproži globok občutek sramu
Ker je njihov notranji kritik tako neizprosen, se lahko ljudje z narcistično osebnostno motnjo na vsak način izogibajo odgovornosti za svoje napake. Priznanje krivde namreč zanje ne pomeni zgolj spoznanja, da so nekaj naredili narobe, temveč lahko sproži globok občutek sramu, manjvrednosti in celo sovraštva do sebe. Da bi se izognili tem bolečim občutkom, krivdo nezavedno preložijo na nekoga drugega.
Če jim to ne uspe, se lahko znajdejo v spirali samokritike, v kateri sebe doživljajo kot povsem nevredne, nesposobne ali neuspešne. Obenem jih je lahko strah, da bodo drugi njihove napake uporabili za poniževanje. Zato se lahko že zelo zgodaj naučijo, da je najvarneje odgovornost preložiti drugam. In če ste njihov partner, ste pogosto prav vi tisti, ki postanete tarča obtoževanja.
Kako se odzvati, ko vas narcis neupravičeno obtožuje?
Težava je v tem, da takšnega prepira pogosto ni mogoče rešiti zgolj z logičnimi argumenti ali dokazovanjem, kdo ima prav. Obtoževanje namreč ni nujno povezano z dejanskimi okoliščinami ali pravičnostjo, temveč je lahko predvsem način, kako posameznik zaščiti svojo krhko samopodobo. Ko se oseba z izrazitimi narcističnimi potezami sooči z možnostjo, da je naredila napako, lahko vaš odziv doživi kot dodatno kritiko, tudi kadar je povsem razumen.
Psihoterapevtka zato predstavlja dva pristopa, ki lahko v določenih okoliščinah pomagata zmanjšati napetost.
1. Namesto dokazovanja krivde izrazite razumevanje
Prvi pristop temelji na terapevtski metodi Jamesa F. Mastersona, ki je pri delu z ljudmi z narcistično osebnostno motnjo poudarjal pomen empatičnega odzivanja. Namesto da bi razpravljali o tem, kdo je kriv in kdo ima prav, poskušate prepoznati občutke, ki jih druga oseba doživlja.
Predstavljajte si naslednjo situacijo. Partner pride domov in ne najde televizijskega daljinskega upravljalnika. Takoj začne jezno obtoževati svojo ženo: "Zakaj vedno izgubljaš daljinec? Nikoli nisi pozorna na to, kaj počneš!"
Žena dobro ve, da je daljinski upravljalnik nazadnje uporabljal prav on. Toda iz izkušenj tudi ve, da bi dokazovanje njegove napake najverjetneje vodilo v dolgotrajen prepir. Zato se namesto tega odzove: "Verjamem, da te je zelo razočaralo, ko si prišel domov in nisi našel daljinca. Vem, da si se veselil, da boš lahko gledal tekmo."
S takšnim odzivom ne priznava krivde za nekaj, česar ni storila, temveč prepozna partnerjevo razočaranje. Po Mastersonovem pristopu lahko občutek, da nas nekdo razume in ne obsoja, pomaga zmanjšati obrambne odzive. Pomembno pa je poudariti, da empatija ne pomeni sprejemanja žalitev ali opravičevanja nespoštljivega vedenja.
2. Namesto prepira ponudite pomoč
Drugi pristop temelji na preprosti spremembi dinamike: namesto da bi se postavili v vlogo nasprotnika, ponudite sodelovanje. Če se vrnemo k primeru izgubljenega daljinskega upravljalnika, bi se žena lahko odzvala z besedami: "Naj ti ga pomagam poiskati." Namesto da bi se zapletla v razpravo o tem, kdo ga je izgubil, se osredotoči na rešitev težave.
Takšen odziv lahko v določenih okoliščinah zmanjša napetost, saj drugi osebi pokaže, da ni vsaka napaka razlog za obsojanje ali poniževanje. Avtorica pojasnjuje, da lahko ponavljajoče se izkušnje razumevanja in sodelovanja sčasoma pomagajo oblikovati drugačen odnos do napak. Posameznik lahko postopoma začne spoznavati, da partnerjevo nestrinjanje ali razočaranje še ne pomeni, da ga želi prizadeti, ponižati ali zavrniti.
Vendar to ne pomeni, da bodo obtoževanja povsem izginila ali da lahko partner sam odpravi narcistično osebnostno motnjo.
Kaj se je zgodilo, ko ste kot otrok polili mleko?
Za razumevanje pretiranega obtoževanja drugih je lahko zanimivo naslednje vprašanje: "Kaj se je zgodilo, ko ste kot otrok pri večerji po nesreči polili kozarec mleka?"
Ljudje, ki imajo danes razmeroma zdrav odnos do lastnih napak, pogosto opisujejo odziv staršev, podoben temu: "Nič hudega. Prinesi papirnate brisače, pa bova skupaj pobrisala." Napaka v takšnem okolju ni pomenila katastrofe, temveč nekaj običajnega, kar se lahko zgodi vsakomur.
Nekateri ljudje z narcistično osebnostno motnjo pa opisujejo povsem drugačne izkušnje. Njihovi starši so se na podobne dogodke lahko odzivali z ostrimi kritikami: "Kako si lahko tako neroden? Zaradi tvoje neprevidnosti imam zdaj samo še več dela! Zate je večerje konec. Pojdi v svojo sobo in danes ne boš gledal televizije!"
Otrok, ki je zaradi vsake napake deležen poniževanja in nesorazmernega kaznovanja, se lahko nauči, da je priznanje krivde nevarno. Zato začne iskati načine, kako odgovornost preložiti na nekoga drugega. "Če me sestra ne bi sunila v komolec, mleka ne bi polil. Ona je kriva, ne jaz!" Takšen obrambni mehanizem se lahko ohrani tudi v odraslosti.
Razumevanje partnerjevega vedenja še ne pomeni, da ga morate prenašati
Osrednje sporočilo psihoterapevtke lahko povzamemo s preprosto enačbo: krivda + sram = sovraštvo do sebe.
Pri nekaterih ljudeh z narcistično osebnostno motnjo lahko priznanje napake sproži tako močan občutek sramu, da se pred njim branijo z obtoževanjem drugih. Razumevanje tega mehanizma vam lahko pomaga, da partnerjevih očitkov ne jemljete samodejno kot resnice o sebi. Toda tu se pojavi pomembno vprašanje: koliko odgovornosti za partnerjevo čustveno stanje ste pripravljeni prevzeti?
Opisana pristopa sta lahko koristna za umirjanje posameznih konfliktov, vendar imata tudi pomembno omejitev. Oba namreč zahtevata, da se oseba, ki je neupravičeno obtožena, začasno odpove izražanju lastne prizadetosti in se osredotoči na čustva drugega. Če se to dogaja nenehno, lahko odnos postane izrazito neuravnotežen.
Ni vaša naloga, da za ceno lastnega duševnega zdravja nenehno uravnavate partnerjevo samopodobo.
Lahko ste razumevajoči, ne da bi sprejemali krivdo za stvari, ki jih niste storili. Lahko ponudite pomoč, ne da bi dovolili poniževanje. In lahko razumete, od kod izvira partnerjevo vedenje, ne da bi ga zato morali opravičevati.
Če partner vztrajno zavrača odgovornost, vas žali ali manipulira z vašimi občutki, je pomembno, da postavite jasne meje in po potrebi poiščete strokovno podporo. Razumevanje razlogov za škodljivo vedenje še ne pomeni, da morate v takšnem odnosu ostati.
Vir: Psychology Today
