Pravi, da so ravno takšne situacije priložnost, da se otroci naučijo prevzeti odgovornost za svoja dejanja.
Noben starš ni popoln – in prav je tako, pravi otroška psihologinja Becky Kennedy.
Ko starši naredijo napako in jo nato znajo popraviti, otrokom posredujejo izjemno pomembne lekcije o zrelosti, odgovornosti in povezanosti. To je Kennedy poudarila v pogovoru s komikom Trevorjem Noahom v podkastu What Now? decembra lani. Po njenih besedah so prav te izkušnje temelj za zdrave in izpolnjujoče odnose v odraslosti.
»V odnosih se največ naučimo takrat, ko ljudje prevzamejo odgovornost za svoje vedenje in skušajo stvari popraviti,« pravi Kennedy, otroška psihologinja, izobražena na univerzi Columbia, voditeljica starševskega podkasta Good Inside in mama treh otrok. »Otrokom ne bi želela odvzeti te priložnosti. To je bistveni del zdravih odnosov.«
Popravljanje napak je po njenem mnenju najboljši način, s katerim otrok dobi konkreten zgled, kako priznati lastne napake. Nauči se, da so napake del življenja in da je ključno, kako se nanje odzovemo.
S tem se strinjajo tudi drugi strokovnjaki. Starši naj otrokom pokažejo, kako se po napaki pobrati, se opravičiti in nadaljevati. Razumevanje, da so napake neizogibne in ne pomenijo osebne pomanjkljivosti, lahko otrokom pomaga preprečiti pritisk perfekcionizma, ki je pogosto povezan z anksioznostjo in nizko samopodobo, opozarja razvojna psihologinja Aliza Pressman.
»Če naši otroci ne bi videli naših napak, ne bi imeli občutka, da imajo tudi sami pravico do napak, rasti in ljubezni,« je Pressman povedala v podkastu The Mel Robbins Podcast.
»Napake pri vzgoji so del starševstva«
Tudi Kennedy odkrito priznava, da še zdaleč ni popolna mama. Trevorju Noahu je povedala, da se ji je denimo že neštetokrat zgodilo, da so njeni otroci doživeli izbruh jeze – in so vse lekcije o empatiji v tistem trenutku splavale po vodi.
»To sem že rekla in bom še enkrat: moji otroci doma nimajo mame v slogu ‘dr. Becky’,« je povedala z iskrenostjo. Opisala je primer, ko se je eden od otrok pritoževal nad večerjo, ona pa je izgubila potrpljenje in nanj zakričala. Seveda to ni prav, poudarja – vendar je še slabše, če starša po takšnem izpadu ohromita sram in krivda.
»To se zgodi vsakemu staršu. Ni starša, ki se ne bi znašel v takšni situaciji,« pravi.
Zakaj je pomembno prevzeti odgovornost? Pomislite, kaj se zgodi z otrokom, ko oseba, od katere pričakuje varnost, postane vir strahu. Po besedah strokovnjakinje je to za otroka zelo intenzivna in naporna izkušnja, ki lahko vodi v dvom vase in občutek krivde.
Namesto da krivdo za svoj izbruh preložite na otroka, raje recite: »Oprosti, ker sem kričal.« Nato pa dodajte stavek, ki je po mnenju Becky izjemno pomemben: »Nikoli ni tvoja krivda, ko jaz kričim. Delam na tem, da ostanem miren, tudi ko sem razburjen. Rad te imam.«
Opravičilo je šele prvi korak, še dodaja. Če ste nagnjeni k izbruhom, je smiselno razmisliti, kaj sproži vašo jezo. Ko prepoznate svoje sprožilce, se lahko prej ustavite, globoko vdihnete in se umirite, še preden povzdignete glas.
»Otroku ne morete zares pomagati, če tudi sami ne opravljate notranjega dela,« sklene Kennedy.
Prirejeno po: cnbc.com
