Partner me je varal 4 leta. Vse sem oprostila. Sedaj me ponovno vara. Kaj storiti?

14. 6. 2024
Deli
Partner me je varal 4 leta. Vse sem oprostila. Sedaj me ponovno vara. Kaj storiti? (foto: profimedia)
profimedia

Preberite si vprašanje obupane ženske in odgovor psihoterapevtke. 

Vprašanje:

S partnerjem sva skupaj 11 let. Že večkrat sem ga zalotila, da me vara. Z eno žensko me je varal cela 4 leta. Bil je kak dan tišine, a vse sem oprostila, saj ko sva bila skupaj, sva se imela zelo lepo in upala sem, da bo boljše. Spet sem našla ljubezensko sporočilo ene ženske na njegovem telefonu. Zakaj moški varajo? V stiski sem, ne vem, kaj storiti?

Odgovor:

Hvala za vašo iskrenost. Morda je prišel vaš čas, da si dovolite biti povsem iskreni sami s sabo, da razmislite, kaj točno dobite v odnosu, kaj vam je sprejemljivo in kaj ne. Predvsem pa, zakaj je temu tako in zakaj sprejemate npr. varanje. V zameno za katere občutke? Ko boste vedeli odgovore, boste lahko ukrepali in ne dovoljevali več takšnega vedenja.

Zelo žal mi je, da se soočate s takšno izkušnjo. Verjamem, da vam prebuja veliko vprašanj, dvomov in občutkov razočaranja, stiske,  žalosti in obupa. Ne vem, če bodo odgovori odnesli te občutke, upam pa, da vam bodo komentarji pomagali k temu, da razmislite, zakaj ste v taki kruti situaciji.

Varanje nima “spola” (zakaj nekateri moški varajo), varajo tudi ženske. Nekatere raziskave pravijo, da celo več. Razlogi za varanje so izjemno različni – navadno gre za lasten občutek praznine, manjka, lahko celo anksioznosti in pogrešanja adrenalina. Velikokrat gre za pravo spolno zasvojenost. Takrat varanje vsebuje še patološko laganje, skrivanje in ogromno občutkov adrenalina, nemoči, hkrati pa sramu in pravega gnusa. Koliko tega sramu in gnusa ostaja vam?

Ko ga vaš partner ne vidi, ne razdela in ne naredi nič, razen ponavlja grozljive varajoče situacije. Čutiti je tudi vaš obup, stisko, razočaranje in predstavljam si, da vas te novice vedno prav podrejo, izčrpajo in razžalostijo. Varanje je tako boleče, kot da bi nam nekdo razparal celo telo. Toliko bolečine se lahko vedno znova prebudi. In kako to, da ste jo pripravljeni še naprej sprejemati?

Čutiti je, kot da je vaše telo preživelo že toliko teh vojn, ko se najbrž v sebi bojujete, kaj storiti in kako preživeti. V resnici je odgovor: NI VAM TEGA TREBA. Ne potrebujete varanja v življenju. Niti ne rabite ga odpuščati, če ga ne zmorete. Nikakor namreč niste vi odgovorni in krivi za njegovo varanje. Ste pa odgovorni za svoje občutke in to, da jih zavarujete. Le vi sami imate to moč, da pri sebi nekaj spremenite.

Tudi v terapijah spodbujamo le reševanje primerov varanja, kjer se to zgodi na krajši rok, morda celo samo enkrat, ali pa kjer sta res oba partnerja pripravljena kaj spremeniti. Predvsem varajoči partner mora vstopiti v proces zdravljenja, pri spolni odvisnosti pa je nujno zdravljenje slednje. A v primerih kontinuiranega varanja tudi terapevti povemo klientom, da ste svobodni v odločitvi, kaj storiti in da takšne terapije (tudi partnerske) navadno niso uspešne. Predvsem zato, ker se druga oseba ni pripravljena, ali pa se ne zmore spremeniti. Partnerske terapije, kjer varajoči partner ne prekine vseh kontaktov, ne izvajamo.

Najbrž boste tudi med komentarji zaznali veliko jeze in ogorčenja. To se lahko zgodi v primerih, ko komentatorji posrkajo vašo jezo. In morda je ta trenutek čas, da res razmislite, kje je vaša jeza… In zakaj ste pristali tu? Zakaj se bojite konfliktov, prepirov? (To sklepam, saj pravite, da je samo nekaj dni tišine in potem stvari minejo…)

Kakšno vzdušje ste imeli glede tega doma? So bili starši velikokrat v prepirih, ali pa ste že tam spremljali, kako je “boljše, če si tiho”? Od kod toliko strahu?

Kje je vaša jeza, da bi rekla partnerju: “Lej, imam te rada, ampak tole je preveč? Česa se pri tem bojite? Njegovih reakcij ali lastnih občutkov? In kako se počutite, kadar ste sami?

Občutek je, kot da se bojite zapustiti zvezo, da se morda bojite biti sami.
Ampak vi že ste najbolj sami, ravno ob gospodu. Če ne zmorete prekiniti takšnega odnosa, se morate vsaj zavarovati in nujno postaviti meje. Najbrž se boste morali prej srečati z lastnimi strahovi in občutji (strah pred samoto, strah pred prizadetostjo, strah pred praznino, strah pred občutkom nevrednosti…?) in najti tisto punčko, ki jo je nekdo nekoč uspel prepričati, da ni vredna. Pa je!

Ko boste našli svojega notranjega otročka, ga pomirili, objeli in dali tej punčki nežnost, vrednost, občutek, da se sme jeziti, da je lahko ona, da se lahko pogleda v ogledalo in enkrat zažari… in se tudi skrega, razjezi, postavi mejo, ali pa celo gre stran. Da je lahko ona, sama, v dvoje, kakorkoli že – dostojanstvena, čudovita, in v predanem in varnem odnosu. In da lahko naglas to zahteva, ali pa gre. In da je oboje v redu. Vi boste v redu. Samo najdite to malo punčko in ji dajte dovoljenje za jezo. Vredno je.

Toplo vam svetujem tudi individualno terapijo in branje literature o soodvisnih odnosih. Zmorete. Samo naprej!

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch, druzinska-terapija.com

Novo na Metroplay: Smrt, žalovanje in posmrtno življenje | Katarina Nagode