Včasih je kriv denar, drugič umazana posoda, tretjič neodgovorjeno sporočilo. Toda če se s partnerjem vedno znova prepirata po skoraj enakem scenariju, težava morda ni v povodu za zadnji spor.
Prepiri so del vsakega partnerskega odnosa. Težava nastane, ko imate občutek, da se že petnajstič prepirate zaradi iste stvari, le da je tokrat povod nekoliko drugačen. Spremeni se razlog, morda tudi kraj in čas, scenarij pa ostaja presenetljivo podoben.
Enkrat je težava denar, drugič nepomita posoda, tretjič sporočilo, na katero eden od vaju ni odgovoril. Toda če se vajini prepiri vedno znova odvijajo po podobnem vzorcu, pravi razlog zanje morda sploh ni tisto, zaradi česar sta se pravkar sprla.
Psiholog Nick Wignall opozarja, da se za takšnimi konflikti pogosto skrivajo globlji čustveni vzorci, ki jih partnerja niti ne prepoznata. Oba si lahko močno želita, da bi zveza uspela, in vanjo vlagata veliko energije, pa kljub temu vedno znova končata pri istem prepiru.
Namesto da se osredotočata zgolj na trenutni razlog za spor, je zato smiselno pogledati nekoliko globlje. Kaj se v resnici dogaja pod površjem? Wignall izpostavlja šest vzorcev, ki lahko pripomorejo k nenehnim konfliktom med partnerjema.
1. Poskušate »popraviti« partnerjeva čustva
Ko je oseba, ki jo imate radi, žalostna, tesnobna ali vznemirjena, si seveda želite, da bi se čim prej počutila bolje. Toda čustva niso težava, ki bi jo bilo treba nemudoma odpraviti.
Če vam partner pove, da se zaradi nečesa počuti slabo, vi pa mu takoj začnete razlagati, zakaj se tako ne bi smel počutiti, ali mu ponudite deset različnih rešitev, lahko dobi občutek, da njegova čustva niso upravičena ali pomembna.
Wignall zato svetuje nekaj precej preprostejšega: dovolite partnerju, da čuti to, kar čuti. Ni treba vsake neprijetne emocije takoj odpraviti. Včasih človeku veliko bolj kot rešitev pomaga občutek, da ga nekdo razume in mu stoji ob strani.
2. Ne znate preprosto poslušati
Partner vas kritizira, vi pa imate, še preden dokonča stavek, že pripravljen odgovor. Pojasnjujete, zakaj imate prav, zakaj je partner situacijo razumel narobe, nato pa iz spomina potegnete še dogodek izpred treh let, ki naj bi dokončno dokazal vaše stališče. Vam zveni znano?
Podobno se lahko zgodi, ko vam partner pripoveduje o svojih težavah, vi pa ga nemudoma zasujete z nasveti, kaj bi moral storiti.
Wignall poudarja, da ljudje v stiski pogosto ne iščejo rešitve, temveč bližino. Želijo vedeti, da jih nekdo sliši, razume in da v težavah niso sami. Zato je včasih najboljše, kar lahko naredite za partnerja, zelo preprosto: nehajte govoriti in ga zares poslušajte.
3. Ne poveste, kako se v resnici počutite
Reči »jezen/-a sem«, »strah me je« ali »to me je prizadelo« je lahko veliko težje kot začeti prepir o tem, kdo ni poklical, kdo je zamudil ali kdo je spet pustil nogavice sredi sobe.
O svojih občutkih je še posebej težko odkrito govoriti ljudem, ki so bili v preteklosti zaradi izražanja čustev zasmehovani, zavrnjeni ali napadeni. Toda brez določene mere ranljivosti je težko graditi pristno bližino in zaupanje.
Če si partnerja ne moreta povedati, kako se počutita, ne da bi ju bilo pri tem strah odziva drugega, se lahko čustvena razdalja med njima sčasoma samo še povečuje.
4. Zamerite, vendar o tem molčite
»Nič ni narobe.« To je eden tistih stavkov, po katerih je pogosto zelo očitno, da vendarle nekaj ni v redu.
Zamere ne izginejo samo zato, ker o njih ne govorite. Na površje lahko pridejo v obliki sarkazma, hladnega odnosa, umikanja, razdražljivosti ali novega prepira, ki na prvi pogled sploh nima nobene zveze s prvotno težavo.
Prvi korak zato ni nujno ta, da morate vsako zamero nemudoma rešiti. Pomembneje je, da si najprej priznate, da obstaja. Odnos je namreč težko izboljševati, če se eden ali oba pretvarjata, da je vse v najlepšem redu.
5. Partnerja prepričujete, da nima razloga za svoja čustva
Partner vam pove, da ga skrbi zaradi težav v službi, vi pa zavijete z očmi. Pove vam, da je jezen, vi pa mu naštejete štiri povsem racionalne razloge, zaradi katerih po vašem mnenju sploh nima pravice biti jezen.
Takšno razvrednotenje partnerjevega doživljanja lahko hitro poglobi konflikt. V izrazitejših primerih se lahko pojavi tudi v okviru tako imenovanega "gaslightinga", oblike čustvene manipulacije, pri kateri človek začne dvomiti o lastnem doživljanju, občutkih, spominih ali presoji.
Ni treba, da se strinjate s partnerjevo razlago dogodkov, da bi lahko priznali njegova čustva. Njegovo doživljanje je lahko resnično, tudi če sami isto situacijo vidite povsem drugače. Preprost stavek, kot je »razumem, zakaj se tako počutiš«, lahko včasih prepreči dolg in povsem nepotreben prepir.
6. Nočete priznati, da se glede pomembnih stvari razlikujeta
Na začetku zveze se hitro zazdi, da ste našli osebo, ki razmišlja skoraj tako kot vi. Nato mine nekaj let in ugotovite, da sta si pri nekaterih pomembnih življenjskih vprašanjih precej bolj različna, kot ste sprva mislili.
Razlike se lahko pokažejo pri vprašanju otrok in njihove vzgoje, odnosu do denarja, veri, politiki ali preprosto pri predstavah o tem, kako naj bi bilo videti skupno življenje. Različne vrednote po Wignallovem mnenju še ne pomenijo nujno konca zveze. Težava nastane predvsem takrat, ko se partnerja vedeta, kot da teh razlik ni, ali se o njih nista pripravljena odkrito pogovoriti.
In prav tu se lahko skriva odgovor na vprašanje, zakaj se nekateri pari leta prepirajo zaradi navidezno nepomembnih stvari. Morda težava v resnici ni v tem, da spet niste odnesli smeti, odgovorili na sporočilo ali spustili straniščne deske. Takšne malenkosti so lahko zgolj povod. Prava težava je lahko pogovor, ki se skriva za vsakim od teh prepirov, vendar ga s partnerjem še nikoli nista zares opravila.
Prirejeno po: jutarnji.hr
