Pred jutrišnjim glasovanjem o zakonu o psihoterapevtski dejavnosti je razprava v javnosti postala nepregledna. V zadnjih dneh smo slišali številna opozorila, svarila in dramatične napovedi o nevarnostih, ki naj bi jih prinesel zakon, hkrati pa tudi povsem nasprotna zagotovila, da gre za nujno ureditev dolgo zapostavljenega področja. V množici izjav, interpretacij in odzivov se je zato izgubila celota – in z njo ključno vprašanje: kaj zakon v resnici pomeni za ljudi, ki iščejo pomoč?
Med najbolj izpostavljenimi opozorili je trditev, da naj bi zakon omogočil vstop premalo izobraženim ali celo nekompetentnim posameznikom na področje psihoterapevtskega dela. Ministrstvo za zdravje je ta očitek že večkrat zavrnilo, vendar očitki ostajajo. Veliko je zavajajočih informacij, na primer trditev, da bi s sprejetjem zakona lahko postali psihoterapevti ljudje z minimalnim izobraževanjem, celo po dvotedenskih tečajih. A realnost je precej drugačna.
So pri nas torej psihoterapevti, ki naj bi jih zakon priznal kot ustrezno usposobljene, res samo vikend tečajniki in vsak z dvotedenskim izobraževanjem? Kakšna so sploh trenutna izobraževanja?
Resnica je, da se za psihoterapevta lahko sedaj razglasi marsikdo, ker nimamo nobenega nadzora nad tem področjem. Kljub temu da v Sloveniji obstajajo kakovostna, večletna in znanstveno utemeljena izobraževanja s področja psihoterapije, trenutno ne obstaja enoten, zakonsko določen nadzor, niti institucija, ki bi uporabnikom zagotavljala učinkovito zaščito v primeru neustrezne obravnave ali zlorab.
Res je, da imajo posamezna psihoterapevtska društva svoja častna razsodišča in etične komisije, vendar članstvo v teh organizacijah ni obvezno. To pomeni, da so njihovi mehanizmi omejeni zgolj na lastne člane in nimajo realne moči nad tistimi, ki delujejo popolnoma izven kakršnegakoli okvira. Prav v tem se skriva ena največjih težav obstoječega sistema.
Če zakon o psihoterapiji ne bo sprejet, se to stanje ne bo spremenilo.Področje bo tudi v prihodnje ostalo brez jasnih standardov, brez registra in brez učinkovitega nadzora – in prav to predstavlja največje tveganje za uporabnike.
Preverili smo, za kakšna visoko kvalitetna in znanstvena izobraževanja na področju psihoterapije se predvideva, da bi lahko bila vključena v pogoje za delo po sprejetju zakona. Objavljamo tabele z okvirnimi prikazi števila ur, pri čemer dodajamo, da so prikazane tiste ure in leta, ki so javno dostopne in da so zato možna tudi odstopanja.
Tabela 1:
V tabelo smo zajeli tiste, ki se izobražujejo v velikem obsegu, nekateri na Univerzi v Ljubljani, drugi na Univerzi Sigmunda Freuda, nekateri pa preko različnih društev in inštitutov (klinični psihologi, psihiatri in SKZP, Slovenska krovna zveza za psihoterapijo).
Vsa izobraževanja, ki smo jih predstavili, potekajo vrsto let, pri čemer velja opozoriti, da imajo psihoterapevti različne pogoje za izvajanje poklica. V tabeli 1 so našteta vsa izobraževanja, ki jih določen poklic ponuja, kjer lahko vidimo razpon od osem, pa vse do petnajst let! Večina skupin psihoterapevtov v tabeli, ki brez zakona o psihoterapiji niso vključeni v nadzor z zdravstveno zakonodajo, ima opravljeno vsaj 7 letno osnovno izobraževanje, ki mu sledi še praksa, ter možnosti dodatnih študijev.
Tabela 2
Tudi če pogledamo tabelo različnih poklicnih skupin, ki psihoterapijo izvajajo – bodisi psihoterapevti, ki so sedaj v zdravstvu, ali psihoterapevti izven njega, se izkaže, da preračun let v ure (ali ECTS kreditne točke) pokaže ekvivalentno dolgotrajna in strokovna izobraževanja. Vendar zgornja tabela prikazuje le skupno izobraževanje, ne pa izobraževanja prav s področja psihoterapije.
Tabela 3
V zgornji tabeli pa so prikazana usposabljanja in izobraževanja posameznih relevantnih poklicnih skupin podrobneje s področja psihoterapije. Ob tem se odpre zanimivo vprašanje. Podatki kažejo, da poklici, ki psihoterapijo trenutno izvajajo znotraj zdravstvenega sistema, v ožjem smislu psihoterapevtskega usposabljanja ne dosegajo v vseh primerih standardov, kot jih predvideva novi zakon.
V prikazanem obsegu so upoštevane ure, ki jih Zbornica kliničnih psihologov javno navaja kot del specializacijskega usposabljanja, tem uram pa je potrebno dodati še še 7 psihoterapij. Prav tako psihiatri izvajajo še dodatno prakso – 6 mesecev terapij in 5 mesecev kriznih intervencij. Četudi vse to dodamo, pa se pojavlja vprašanje, ali so njihova izobraževanja na področju psihoterapije res primerljiva izobraževanjem ostalih psihoterapevtov?
Vemo, da za zdaj potekajo po obvodu, zasebno, neakreditirano in ne dovolj transparentno. Verjetno sprejetje zakona ogroža tudi njihova zasebna usposabljanja, saj bi v primeru akreditacij in akademizacije morali svoj zaslužek deliti z državo, oziroma Univerzo. Enoletni promet zgolj enega inštituta pa znaša vse do 650.000 evrov, kar bi lahko pojasnilo, zakaj klinični psihologi zakonu, ki bi jih v zaslužkih omejil, močno nasprotujejo.
Tabela 4
Zadnja tabela pa ponuja odgovor na to, zakaj so pripravništva psihoterapevtov drugačna od pripravništev ostalih poklicev – ker imajo psihoterapevti prakso znotraj svojih izobraževalnih ustanov, ki lahko poteka tudi 3-4 leta, najmanj pa dve, s tem kar za 3x presegajo običajna pripravništva ostalih poklicev v zdravstvu.
Tabele pokažejo, da v Sloveniji delujejo izjemno kompetetntni psihoterapevti, težava pa je, da se zaradi neregulacije področja njim pridružujejo tudi tisti, ki nimajo nobene izobrazbe.S tem že danes prihaja do mnogih zlorab pacientov, ki se ne bi smele nikoli dogajati. Ali bodo lahko poslanci zavarovali državljane pred nevarnimi praksami in potrdili kompetentne psihoterapevte?
Skupna slika, ki izhaja iz združenih podatkov, je jasno sporočilo: v Sloveniji že obstajajo zelo kompetentni in visoko izobraženi psihoterapevti. Težava ni nujno pomanjkanje strokovnjakov, temveč pomanjkanje nadzora nad tistimi, ki delujejo brez ustrezne izobrazbe. Brez zakona bi lahko kaotično stanje nadaljevalo, kar prinaša tveganja zlorab in slabih praks.
Zato je odločitev poslancev ključna: ali bodo podprli ureditev, ki bi vzpostavila minimalne standarde, regulacijo in licenciranje, ali pa pustili obstoječi kaos, kjer so uporabniki psihoterapije prepuščeni negotovim izvajalcem.
