Predlog zakona o psihoterapiji razburja: "Bolje brez zakona kot slab zakon"

Na novinarski konferenci se je na medije in širšo javnost obrnilo več strokovnjakov in nekaj vidnejših javnih osebnosti.

Miran Možina (SFU) je poudaril, da je psihoterapija samostojen poklic in da predlog zakona vsebuje delitev na klinično psihoterapijo in psihoterapijo, ki ni niti strokovno niti pravno utemeljena. Tak zakon bi spričo kadrovske podhranjenosti strokovnjakov v zdravstvu še povečal uporabo zdravil in še bolj otežil dostop do kvalitetnih psihoterapevtskih storitev. Stanje ljudi, ki ne dobijo psihoterapevtske pomoči, se lahko močno poslabša, sploh tistih, ki si ne želijo lajšati simptomov duševnih motenj z zdravili ali pa je njihova prva indikacija psihoterapija in ne psihofarmakoterapija. Psihoterapevtski zakon bi moral uzakoniti psihoterapevtski poklic v polnosti in ob pogoju dodatnih izobraževanj/izpitov nuditi vstop psihoterapevtov v javne službe različnih področij.

Kot primer je Možina izpostavil zdravljenje depresije, s katero se vsaj enkrat v življenju spopade tudi do 400.000 Slovencev, večina ljudi pa ima lažjo obliko. Po predlogu zakona bi vse oblike depresije lahko zdravili le klinični psihoterapevti. Po njegovih besedah je tudi Slovenska krovna zveza za psihoterapijo enotna, da mora biti psihoterapija samostojni poklic, tudi na področju zdravstva. “Bolje brez zakona kot slab zakon,” je dodal.

Gregor Cuzak (ZOPS) je povedal, da bi moral biti namen zakona omogočiti sodelovanje vseh strok s področja duševnega zdravja v dobrobit pacientov. Zato je nujno povečati dostopnost prebivalcev do psihoterapevtskih storitev v javnem zdravstvenem sistemu in na drugih področjih. ZOPS nasprotuje predlagani ureditvi javnih pooblastil, ki daje enemu ali več zasebnim združenjem praktično vsa pooblastila za upravljanje in vodenje psihoterapevtske dejavnosti v Republiki Sloveniji, kar bi bil edinstven primer v zakonski ureditvi držav-članic EU. Gre za nesprejemljivo privatizacijo izjemno občutljivega področja duševnega zdravja. Predlagana ureditev je tudi v nasprotju z izhodišči za spremembe Zakona o zdravstveni dejavnosti in predloga Zakona o kakovosti v zdravstvu. Predlagajo, da nadzor psihoterapevtske dejavnosti poleg psihoterapevtske zbornice prevzame nova Javna agencija za kakovost in varnost v zdravstvu..

Irena Kosovel (SZPS) je opozorila, da predlog zakona ni zares vključujoč do vseh izobraževalnih poti enako, saj je ves fokus na usposabljanjih po zasebnih društvih, akademizacija pa omenjena le bežno. Predlagala je dolgo prehodno obdobje za akademizacijo, saj bi ta povečala strokovnost izobraževanj in varnost pacientov. Akademsko pot izobraževanja imajo namreč vsi poklici, ki jih jemljemo resno. Predlog zakona uzakonja deregulacijo, saj za nosilca javnih pooblastil predlaga društvo, pravno osebo zasebnega značaja, v katerem članstvo niti ni obvezno. S tem ohranja zatečeno stanje in ne regulira dovolj trga in šarlatanstva. Predlagala je, da se z zakonom ustanovi poklicna psihoterapevtska zbornica z obveznim članstvom, ker je zbornica najbolj strokoven regulator tega področja, ker v sistem prinaša ustrezno regulacijo, zadostna sredstva za financiranje lastnega delovanja, s skrbjo predstavnikov stroke, ki jo zastopa.

Robert Cvetek (UL TEOF) trdi, da je predlog zakona o določanju ’dovoljenih’ psihoterapevtskih pristopov problematičen. Ne upošteva različnih nivojev pristopov in ne sledi sodobnim trendom v razvoju psihoterapije, kot je integracija različnih pristopov. Zakon bi moral omogočati fleksibilnost in prilagajanje pristopov potrebam posameznika. Predlagal je takšno spremembo zakona, da bi le ta vseboval obvezno spremljanje učinkovitosti psihoterapevtske prakse, kar bi bil veliko večji garant kakovosti storitev, kot pa obstoječi poudarki na psihoterapevtskih pristopih. Ključno je, da zakon omogoči psihoterapevtom prilagajanje pristopov potrebam posameznikov, spodbuja razvoj stroke in raziskovanje novih metod, ter zahteva redno spremljanje učinkovitosti svoje psihoterapevtske prakse s strani samega psihoterapevta. Le tako lahko zagotovimo kakovostno in dostopno psihoterapevtsko pomoč vsem, ki jo potrebujejo.

Katja Knez Steinbuch (ZZDTS) je opozorila, da zakon ne vsebuje nastavkov za sistematizacijo poklica in ne določa javnih služb v sociali, šolstvu, sodstvu. Če bi sistematizirali poklic, bi že v zakonu morali določiti vse resorje, na katerih psihoterapevti lahko delajo. S tem bi vsaj malo poskrbeli za večjo dostopnost psihoterapije za najbolj ranljive skupine: socialno ogrožene, otroke in mlade. Prav tako je zaskrbljujoča ločnica med duševnimi motnjami in težavami, saj insinuira, da ljudje z duševnimi motnjami ne bodo več smeli obiskovati psihoterapevtov na trgu, kar bo še podaljšalo čakalne vrste v javnem zdravstvenem sistemu in prepustilo ljudi same v stiski.

Anita Ogulin (Zveza Anita Ogulin in ZPM) je poudarila, da se že vrsto let soočajo z velikim povpraševanjem po terapevtski obravnavi otrok, mladostnikov in celotnih družin. Mnoge stiske, še posebej pri mladostnikih, ne morejo čakati tako dolgo in pogosto privedejo do tragedij.

»V preteklem  letu smo tako terapevtsko svetovanje opravili  s pomočjo 16-ih terapevtov na več lokacijah po Sloveniji in  nudili več kot 2.200 obravnav. To je za eno nevladno humanitarno organizacijo zares veliko.  Za dragoceno pomoč pa bodo s trenutnim predlogom zakona prikrajšanji prav najranljivejši. Vsak zakon bi moral poskrbeti za najranljivejše,  socialno ogrožene z duševnimi stiskami;  kajti  stiske, ki niso obravnavane, tako kažejo naše izkušnje, prepogosto prerastejo v bolj resna stanja in duševne bolezni. Moči se ne more in nikakor ne sme merit na plečih najšibkejših, zato bi zakon moral biti urejen na način, da bo mladostnikom in otrokom omogočil dostop do ustrezne podpore v čim krajšem času. Brez te pomoči bodo namreč v odraslo življenje stopili zaznamovani. V primeru, da bo predstavljen predlog zakona sprejet, morda obravnav otrok celo ne bomo mogli več nuditi. Zato še enkrat pozivam k preudarnim odločitvam, ki bodo še kako vplivale na splošno in družbeno stanje naše države.«

Ana Petrič že skoraj 20 let dela s starejšimi in ugotavlja, da med poklici v domovih starejših občanov manjka poklic psihoterapevta. V centrih za starejše je v poprečju samo ena socialna delavka, ki je obremenjena z birokracijo in zato ne more nuditi dovoljšnje podpore in pomoči. Med prakso študentk psihoterapije so ugotovili, da bi v domovih psihoterapevte potrebovali vsak dan. Na ta način bi zmanjšali ogromno stisk tako stanovalcev, kot tudi zaposlenih. Zaposleni v domovih zdaj namreč nimajo dovolj podpore, da bi lahko odložili svoje stiske in jih z nikomer ne predelajo. Psihoterapijo pa bi potrebovali tudi svojci, zato bi potrebovali sistematizacijo poklica, na način, da bi imeli vsaj enega psihoterapevta. Pozitivne učinke psihoterapije v domovih pa so dokazale tudi mnoge raziskave. Vsi bi se morali zavzemati za to, da bi bila psihoterapija umeščena v socialnem varstvu, ker zdaj trenutno ni. Ana Petrič je izrazila upanje, da bodo besede vseh iz današnje konference upoštevane, saj so udeleženi ljudje, ki v praksi vidijo potrebe po psihoterapiji.

Preberite si tudi:

• N1 poroča o nezadovoljstvu s predlogom zakona o psihoterapiji: “To je vojna za denar”