Vsi smo bili v življenju kdaj prezrti in tudi zagotovo kdaj še bomo. A če so te izkušnje na dnevnem redu v različnih odnosih, ob različnih situacijah, potem je to lahko zelo boleče.
Prezrti smo, ko:
- želimo povedati kaj o sebi, pa nas začnejo spraševati o drugih ljudeh (partnerju, starših, sosedih, sorodnikih, otrocih …);
- razlagamo nekaj, kar je za nas pomembno, pa opazimo odsoten sogovornikov pogled;
- govorimo o za nas pomembni stvari, oseba med pogovorom ne sodeluje, je tiho, ko končamo pripoved, pa spremeni temo v čisto nekaj tretjega;
- pridemo veselo med ljudi, jih pozdravimo, a nas ljudje samo ošvrknejo s pogledom in nadaljujejo pogovor, kot da nas ni;
- povemo, kako se počutimo, pa sogovornik odvrne: “Pa saj ni tako hudo,”;
- se oglasimo s predlogom, a ga okolica sploh ne sliši, ali ga ne vzame zares.
Kolikokrat v odnosih doživljate tovrstne hladne tuše? In kolikokrat si kot posledico to razložite, da je z vami nekaj narobe, da se ljudje okrog vas tako vedejo? Da niste dovolj zanimivi, da ste prenaporni, da se vas ne da razumeti, da ste preobčutljivi?
Če je vaš odgovor »pogosto«, potem s tovrstno miselno naravnanostjo hodite po svetu in vedno znova po nekem čudnem “naključju” naletite na osebe, ki vas prezrejo in utrdijo vaša prepričanja o vaši nevrednosti.
Da niste dovolj za druge ljudi, da se vas takšne, kakršni ste, ne da sprejeti. Ste kdaj pomislili, da vas drugi prezrejo, zaradi lastnega kovčka nerazrešenih vsebin? In ali ste kdaj opazili, da vas vleče k tovrstnim ljudem bolj kot k ljudem, kjer bi lahko bil prostor za vas? Ker vam je bolj domače biti prezrti, to poznate, s tem znate živeti. Biti sprejeti takšni, kot ste, pa vam je tuje in zato strašljivo.
Prvi korak k spremembi je sprejeti bolečino v vsej polnosti. Šele tako se lahko zaceli rana notranjega otroka, ki so ga prezirali in mu je postalo to tako domače, da so mu postali varni odnosi, kjer je prezrt. Dovolite temu otroku v sebi izraziti bolečino prezrtosti. Kaj se ob njej še prebudi? Žalost in vprašanje: “Ali me res nihče nima zares rad?” Mogoče strah in vprašanje: “Ali me bo sploh kdaj kdo imel rad?” Ali sram in vprašanje: “Se mene sploh da imeti rad?” Ali mogoče jeza in zahteva: “Ti bi me moral imeti rad.”
Vsi smo vredni ljubezni. A če jo želimo prejeti od zunaj, jo moramo najprej biti sploh sposobni sprejeti. Dokler je bolečina prezrtosti tako močna in vaš avtomatizem, da se ji izogibate v vsej polnosti začutiti, je sprejemanje ljubezni močno omejeno, če že ne onemogočeno.
S predanim delom na sebi, zavezanostjo, da boste zacelili otroške travme, lahko prekinete začarani krog ponavljanja bolečine prezrtosti. Enkrat se bo treba odločiti in prevzeti odgovornost, da ste le vi tisti, ki lahko spremenite svoje življenje, le vi lahko prenehate podajati bolečino naprej, le vi se lahko odločite in začnete živeti v ljubezni do sebe in drugih.
In ko boste naslednjič prezrti, vedite, da ste popolnoma normalni, če ob tem čutite razočaranje ali jezo. Vaša odgovornost pa je, ali boste čutenja upoštevali in se temu primerno odzvali. Boste upoštevali jezo in postavili meje? Boste začeli govoriti o razočaranju, nerazumljenosti, ki se vam ob tem prebuja? Boste tvegali biti pristni, ali pa se boste ponovno ujeli v zanko pričakovanj ljudi in odigrali vlogo poslušalca, opazovalca, nevidneža kot že ničkolikokrat do zdaj? Poiščite tisto v sebi, kar vam onemogoča postaviti jasne meje, in ne tolerirajte več vedenja, ki vas prizadene, ponižuje, utesnjuje.
Izsiliti od drugih, da vas ne prezrejo, ne morete, lahko pa poveste, česa si želite, kaj vas razočara, kje so vaše meje, in mogoče boste presenečeno ugotovili, da vas bodo nekateri ljudje upoštevali in spremenili vedenje do nas.
Petra Vršnik, psihoterapevtka
www.upajsi.si
- Preberite si še: Otroci ujeti med ločenimi starši