Ne pripadam nikomur, pa vendar si želim biti izbrana...
“Ne pripadam nikomur.”
Ta stavek danes zveni kot manifest svobode. Strah pred pripadnostjo in občutkom ujetosti ima svoj smisel. Ženske so dolgo izstopale iz odnosov, ki so bili določeni od zunaj, v katerih so se morale ves čas prilagajati in nikoli niso zares občutile tistega pravega "srečanja". Potreba po avtonomiji je tako razumljiva, zdrava in nujna.
A ob tem se pogosto tiho pojavi tudi želja, da bi ženska bila izbrana. Da jo nekdo vidi, začuti in se odloči: tebe želim ob sebi. In da ni izbrana zgolj iz potrebe ali iz strahu pred samoto.
V tem prostoru se srečata dve sili, ki ju ni vedno lahko držati skupaj. Po eni strani potreba po svobodi in ohranjanju sebe. Po drugi strani hrepenenje po pripadnosti, po tem, da odnos nekaj pomeni, da ima težo, da ni občutka zamenljivosti. Želimo si, da nekdo ostane zato, ker si to želi.
Beseda “lastništvo” v odnosih zveni ostro in skoraj nevarno. Povezana je z izkušnjami nadzora, posesivnosti in izgube sebe. Naravno je, da sproži odpor.
In vendar se za tem pojmom v sodobnih razlagah včasih skriva drugačen pomen - notranja drža, v kateri odnos ni samoumeven. Izbira, ki ni enkratna, temveč ponavljajoča. V tej izbiri je prisotna pripravljenost ostajati tudi takrat, ko ni vse enostavno.
Takšno razumevanje ne govori o pravici nad drugim, temveč o odgovornosti do odnosa. O pripravljenosti, da se v njem ostaja, ga neguje in soustvarja.
Zreli odnosi niso brez zavez in niso zgolj odprti v smislu, da je odhod vedno najlažja pot. Njihova svoboda se kaže v tem, da osebi ostajata, ker to izbirata, ker jima je mar in v drugem prepoznata nekaj, kar presega trenutno udobje.
V takšnem prostoru pripadnost ne pomeni izgube sebe, ampak povezanost, ki prav tako ne izključuje individualnosti. Pomeni možnost, da je ženska hkrati svoja in z nekom.
Morda zato vprašanje ni, ali nekdo nekomu pripada. Morda je bistveno nekaj preprostejšega in hkrati zahtevnejšega: ali si dovolimo biti izbrane in ali znamo tudi same izbirati. To ni nekaj, kar narediš enkrat, ampak vedno znova. Vsak dan se je potrebno odločati za zvestobo, v prvi vrsti do sebe.
Saša Golob, zakonska in družinska terapevtka, specializantka čustveno usmerjene terapije za pare (EFCT)
