Obstajajo fantastični starši, ki pa na koncu vseeno vzgojijo depresivne otroke.
Na njenem kavču so se vrstili dvajset- in tridesetletniki, ki so trpeli za depresijo in anksioznostjo, njihovi starši pa so imeli, kot se je zdelo, s tem zelo malo opraviti. Še več – vsi so govorili o tem, kako zelo obožujejo svoje starše.
"Kot novopečena mama majhnega sina in ob zavedanju vseh raziskav, ki govorijo o tem, kako zlahka lahko otroka nehote poškodujemo, sem se vrnila k študiju in pridobila diplomo iz klinične psihologije," začne svojo izpoved Lori Gottlieb v ameriški reviji The Atlantic.
Svojo psihoterapevtsko prakso je začela z prepričanjem, da je glavni namen psihoterapije nadomestiti pomanjkanje razumevanja in empatije staršev. Nato pa je dobila prve paciente.
Po nekaj šolskih primerih, kakršne je tudi pričakovala, je naletela na pacientko, ki je bila vse prej kot oseba z deficitom starševske podpore. Imela je odlične starše, vrhunsko izobrazbo, dobro službo, lepo stanovanje in okolico, ki jo je razumela in podpirala. Pa vendar ni bila srečna.
Ko je poskušala svojo pacientko razumeti zunaj ustaljenih vzorcev, piše Lori, se je začelo dogajati nekaj nenavadnega. Vedno več je bilo takšnih primerov. Na njenem kavču so se vrstili dvajset- in tridesetletniki, ki so trpeli za depresijo in anksioznostjo, imeli težave z zavezanostjo ciljem ali karieri, se mučili v odnosih ter nasploh trpeli zaradi občutkov praznine in pomanjkanja smisla. Njihovi starši pa so se zdeli skoraj nepovezani s temi težavami.
Še več – vsi so govorili o tem, kako zelo obožujejo svoje starše. Mnogi so jih imenovali za svoje najboljše prijatelje in se hvalili, da so jim vedno na voljo. Nekaterim so starši celo plačevali psihoterapijo.
Sprva je Lori dvomila v te hvalnice staršem – vsi vemo, da se pod površjem marsikaj skriva. Toda vse je kazalo na to, da so imeli res ljubeče starše, ki so jim dali svobodo, da najdejo sebe, in jih spodbujali, naj v življenju počnejo, kar koli si želijo. Starše, ki so jim vsak večer pomagali pri domačih nalogah, tekli v šolo ob vsakem pojavu nasilja, plačevali zasebne ure matematike, jih vpisovali na glasbo, ko so pokazali zanimanje, in jim dovolili izpis, ko je zanimanje minilo. Namesto kaznovanja so otroke prepuščali "logičnim posledicam" kršenja pravil.
"Skratka, njihovi starši so bili popolnoma usklajeni s svojimi otroki in jih skrbno vodili skozi vse izzive odraščanja. Pravzaprav sem jim zavidala, kako fantastični so bili. Nekega dne pa mi je posvetilo: ali je mogoče, da so njihovi starši naredili preveč?
Pred seboj sem imela rezultate prav takšnega starševstva, kakršnega smo si mi prizadevali uveljaviti zato, da naši otroci nekoč ne bi pristali na terapevtskem kavču. Med študijem je bil poudarek vedno na pomanjkanju starševskega razumevanja. Nihče pa se ni vprašal: kaj pa, če so starši preveč usklajeni z otroki?"
Sodobna družba je obsedena s srečo, starši pa si kot glavni cilj postavljajo, da bi bili njihovi otroci srečni. Lori in njeni kolegi so se ob tem vprašali, ali pretirana skrb, da otroci v otroštvu nikoli ne bi bili nesrečni, vodi v to, da kot odrasli sploh ne znajo biti srečni.
Gottliebova navaja primer iz lastnega materinstva, ko je razmišljala, ali naj svojemu štiriletnemu sinu sploh pove, da je njena prijateljica umrla za rakom. Upala je, da ne bo opazil njene odsotnosti. Kljub temu se je odločila, da mu pove resnico. Sledilo je veliko vprašanj, na katera je potrpežljivo odgovarjala.
Prepričana je, da je ravnala pravilno, saj mu je s tem pokazala zaupanje v njegovo sposobnost soočanja s težkimi izkušnjami in mu s tem pomagala razviti čustveno varnost. Če bi mu resnico zamolčala, bi mu sporočila, da mu ne zaupa, da se zmore spopasti s težkimi občutki. Prav to sporočilo pa starši danes pogosto pošiljajo svojim otrokom.
Krhki kot čajne skodelice
Gottliebova citira otroškega psihologa Dana Kindlona, ki opozarja, da otroci brez običajnih bolečih izkušenj – zadreg, neuspehov in napora – ne morejo razviti psihološkega imunskega sistema. Navaja tudi Wendy Mogel, klinično psihologinjo in avtorico knjige Blagoslov odrgnjenega kolena, ki dela kot svetovalka v ameriških šolah. Mogelova opaža, da na fakultete prihaja vse več študentov, ki jih poimenujejo "čajne skodelice" – tako krhki so, da se zlomijo ob vsaki najmanjši frustraciji.
Po mnenju teh psihologov starši pogosto ne želijo, da bi njihovi otroci postali samostojni, ker sami trpijo za strahom pred ločitvijo. Otroci jim zapolnjujejo čustvene praznine, zato se še naprej vmešavajo v njihova življenja, tudi ko so ti že odrasli.
"Danes starši svoje osamljenosti ne morejo več reševati znotraj skupnosti, ker je ta oslabela. Več je ločitev, zato se v begu pred izolacijo obračajo k svojim otrokom," pojasnjuje Kindlon. Ker imajo manj otrok kot prejšnje generacije, je vsak otrok dragocenejši, posledično pa od njega pričakujejo več – več pozornosti, več uspehov in več sreče.
Gottliebova se je pogovarjala tudi z dr. Jean Twenge, avtorico knjige Epidemija narcizma, ki se je poglobljeno ukvarjala z inflacijo samopodobe. "Kar se začne kot zdrava samozavest, hitro preraste v nerealno samopodobo in narcizem," pojasnjuje dr. Twenge. Z narcistično samozavestjo pa naraščata tudi depresija in anksioznost.
Ko otroci odrastejo, to postane problem. Težko sodelujejo z drugimi, slabo prenašajo omejitve, na delovnem mestu pričakujejo stalno zanimanje in pohvale ter se težko soočajo s kritiko.
Barry Schwartz, avtor knjige Paradoks izbire, meni, da starši otrokom ponujajo toliko možnosti izbire, da ti ne postanejo le razvajeni, temveč tudi paralizirani. Otroci se po njegovih raziskavah počutijo varneje, kadar imajo manj izbire, saj se takrat lažje osredotočijo.
"Ne gre za to, da otroci ne bi smeli preizkusiti različnih stvari, temveč za to, da jim ponudimo razumen izbor. Ko starši govorijo: ‘Lahko počneš, kar želiš, lahko kadar koli odnehaš,’ ni presenetljivo, da kasneje v življenju nenehno iščejo popolnost, ne da bi razumeli, da je ‘dovolj dobro’ najbližje popolnosti, kar obstaja."
Gottliebova svoj razmislek zaključi z anekdoto iz ordinacije. Eden od pacientov ji je priznal, da ima glede terapije mešane občutke:
"Moji starši bi se počutili kot neuspeh, če bi vedeli, da sem tukaj. Po drugi strani pa bi jim bilo morda celo všeč, ker si tako zelo želijo, da bi bil srečen. Zato ne vem, ali bi bili zadovoljni, ker sem tukaj, da bi postal srečnejši, ali razočarani, ker še nisem."
Lori Gottlieb je avtorica knjige Marry Him: The Case for Settling for Mr. Good Enough, v slovenščino je prevedena njena knjiga z naslovom Morda pa se moraš z nekom pogovoriti
Vir: Jovana Papan / detinjarije.com