Ta tekst bi bilo dobro, da preberejo vsi starši, ki bodo v teh dneh otroke vozili na Miklavževanje oziroma jih bodo izpostavili parkljem.
Psihoterapevt Drago Švajger, vodja centra Uglašeni odnosi (Center za psihoterapijo, svetovanje in izobraževanje), magister zakonske in družinske terapije ter kandidat za doktorski naziv nam je že pred časom pojasnil, zakaj pri otrocih pride do strahu pred maskami ter kakšne posledice lahko imajo takšni dogodki. Ker smo v času Miklavža in parkljev, si oglejmo ta strah na primeru parkljev.
Zakaj strašljive maske v otrocih vzbujajo strah?
Zato, ker otroci do 6. leta starosti težko ločijo, kaj je resnično in kaj je le domišljija. Racionalizacije misli in čustev niso zmožni, zato je le-ta prepuščena staršem. Maske lahko v otroku zaradi tega povzročijo izjemen strah, paniko, tesnobo in čustveno stisko. Ne zmorejo se pomiriti in ne vedo, kaj se dogaja. Čutijo le grozen strah in da je nekaj močno narobe.
Pri tem je ključen odziv staršev
Tukaj nastopi vloga staršev oziroma odraslih, ki otroka pomirijo in mu pojasnijo, kaj se dogaja. Otrok ob sebi potrebuje starša, na katerega se lahko zanese in je varen, predvidljiv, ljubeč ter se uglašuje na otrokove potrebe. Otrok bo s tem dobil občutek varnosti in zavedanje, da je stisko možno premagati. Učil se bo, kaj je fikcija in kaj je resničnost. V sebi bo gradil mehanizme, s katerimi bo zmogel regulirati svojo stisko.
V kolikor otrok te sreče nima in se starši ne zmorejo uglasiti na njegove potrebe, bo ta strah ostal v otroku nepomirjen. Vsakič, ko bo videl masko, bo odreagiral kakor, da je nekaj hudo narobe in da je v nevarnosti. Nima opore, čustvene varnosti in osebe, ki bi ga zaščitila in pomirila čustven odziv.
Kako se strah pred parklji lahko odraža v odrasli dobi?
Če otrok torej ni prejel primerne čustvene varnosti, podpore in regulacije s strani staršev v otroštvu, bo svoje strahove prenesel v odraslo obdobje. V sebi bo nosil izkušnjo izgube nadzora, čustvene odsotnosti starša, nemoči in tudi panike. Ker v otroštvu ni prejel ustrezne podpore, je prikrajšan za orodje, s katerim bi to stisko lahko umiril. Čeprav kot odrasli znamo ločiti, kar je resnično in kaj ni, pa v našem telesu ostane ohranjen originalen spomin strahu, panike in groze pred določenimi stvarmi - to so lahko parklji, kurenti, druge maske, vožnja z letalom, avtomobilom...
Strah ostane ujet v telesu. Tudi če si oseba prigovarja, da je varna, da je vse v redu in da so parklji le kostum, bo telo kljub temu odreagiralo drugače in povzročalo stisko. Strah in stiska pred maskami bosta vztrajala vse dokler si posameznik ne dovoli te stiske čutiti ter na to mesto strahu vrniti mir, varnost in moč, da danes lahko zaščiti samega sebe.
Neprijetna izkušnja lahko privede do številnih drugih težav in strahov v odrasli dobi
Izkušnja izgube kontrole ter občutkov panike in strahu je zaradi odsotnosti staršev in čustvene pomiritve ostala zapisana v telesu. To lahko pomeni, da bo tak odrasel odreagiral s strahom, paniko in grozo tudi ob drugih stvareh, kjer nima kontrole, recimo vožnja z letalom, vožnja z avtom, dvigalom, razvije se lahko strah pred odprtimi ali zaprtimi prostori, javnim nastopanjem, doživljanje hudega strahu pred neuspehom, kritiko.
Posledica je lahko tudi, da sedaj ta strah prenaša naprej. Oseba se kot odrasla lahko tudi sama oblači v strašljiv kostum in straši druge otroke. Takega odraslega seveda to nadvse zabava, ne zaveda pa se, da travmo, ki jo je kot otrok doživljal sam, prenaša naprej. S tem ima občutek kontrole, ki mu je bila kot otroku odvzeta. Morda srečate parklja, ki je v sebi prav sam prestrašen in to stisko kontrolira na način, da straši vas.
Vse te posledice se povečajo, v kolikor je otrok v otroštvu bil deležen pogostega
ustrahovanja in s tem odsotnosti čustvene regulacije s strani odrasle osebe. Pogosteje, ko je otrok doživljal ustrahovanje in pri tem ostal nepomirjen, večja je možnost, da bo v odraslem obdobju razvil omenjene posledice.
Veliko ljudi je v otroštvu imelo neprijetne izkušnje s parklji
Mnogi odrasli o tem neradi govorijo, saj jih redko kdo res sliši in njihovo stisko vzame resno. Zaradi strahu pred posmehovanjem ljudje molčijo, zato se morda zdi, da je tovrstnih stisk malo. Žal pa je veliko ljudi v otroštvu imelo neprijetno izkušnjo s parklji in zaradi tega so še danes v strahu. Kot terapevtu mi marsikdo potoži, da ob misli srečanja s kurentom/parkljom otrpne od strahu.
Ustrahovanje je na žalost del naše kulture in ne zavedamo se, kakšne posledice zaradi tega nosimo. Odraslim se strah otroka pogosto zdi pretiran, vendar otrok doživlja resničen stres in stisko, ki jo nato nese s seboj v odraslost.
Kaj lahko naredijo starši, da otroke zaščitijo pred neprijetnimi izkušnjami
Predvsem je pomembno zavedanje, da otrok doživlja pravi čustveni vihar in kot odrasli moramo to vzeti resno! Ključno je, da se ne posmehujemo odzivu otroka. Takoj, ko opazite, da je otrok v stiski, mu ponudite čustveno podporo in razlago, kaj se dogaja. Otroku jasno povejte, da ste tukaj zanj in da se mu nič hudega ne more zgoditi.
Pomembno je, da otrok sliši, da je njegovo doživljanje normalno in da imajo podporo starša, ki ga bo ščitil in branil. To je sočuten, ljubeč in varen odziv, ob katerem bo otrok prejel izkušnjo varnosti in dobil razumevanje, kaj je dejansko nevarno in kaj je le fikcija.
Kako si lahko pomagajo odrasle osebe, ki so v preteklosti imele neprijetne izkušnje s parklji?
Svetoval bi, da svoja čustva in strah vzamete resno in ne poslušate ostalih, ki se vam bi morda zaradi tega strahu posmehovali ali ga minimalizirali. Sicer pa je samopomoč odvisna od stopnje strahu, ki ga danes doživljate.
Če vas stiska ne ovira in omejuje vsakdanjih aktivnosti, potem si lahko pomagate s tem, da si vzamete čas in skušate svoj strah razumeti. Ob tem je dobro, da se spomnite, kako bi ob tem strahu umirili lastnega otroka ali prijatelja. Ta čustvena podpora je ključna za lastno regulacijo občutkov. S tem boste spoznali, kako regulirati neprijetne občutke in si povrnili občutek kontrole, moči in zaupanja vase. Strah bo tako postajal vse bolj obvladljiv.
V kolikor pa so občutja vztrajna, ovirajo vsakodnevno funkcioniranje, pa pomaga pogovor s terapevtom, saj bosta skupaj iskala pot pomiritve, regulacije in občutka varnosti.
Več o delu Draga Švajgerja najdete na uglaseni-odnosi.si
- Ne spreglejte tudi: So parklji TRAVMA za otroke?
- Travme iz otroštva: "Kaj pa naj naredim, saj za nazaj ne morem nič spremeniti?"