Psihoterapevt dr. Peter Levine: "Zdravljenje travme se začne v telesu."

Peter Levine, doktor znanosti, psihoterapevt in pionirski utemeljitelj somatskega doživljanja (Somatic Experiencing), je avtor številnih knjižnih uspešnic o ključni vlogi telesne terapije pri zdravljenju travme in podpori duševnega zdravja. Njegovo delo je pomembno vplivalo na sodobno razumevanje travme kot telesnega in čustvenega procesa ter človeštvo usmerilo v globlje, bolj celostno pojmovanje zdravljenja.

Somatsko doživljanje je Levine začel razvijati konec šestdesetih let v Kaliforniji, med doktorskim študijem. Takratno razumevanje psihoterapije je telo pogosto zanemarjalo, njegov pristop pa je veljal za obroben. A vztrajal je.

Danes je Somatic Experiencing razširjen na vseh celinah, poučujejo ga številni praktiki v 44 državah, tudi v Sloveniji. Njegova načela pa združujejo fiziologijo, psihologijo, biologijo, nevroznanost, etologijo, biomedicinsko fiziko in tudi tradicionalne zdravilske prakse. Metoda pomaga ljudem graditi odpornost ter razreševati stres in travmo, ki se v telesu nalagata skozi čas.

Po izidu knjige An Autobiography of Trauma je Levine spregovoril za Maria Shrivers Sunday Paper o svoji osebni poti, o tem, kako je nastajalo njegovo delo, in zakaj je ključ do globokega zdravljenja prav telo.

Na vprašanje, kako je začel svoje poslanstvo poučevanja, Levine odgovarja:

»Poznate zgodbo o Johnnyju Appleseedu? Hodil je od obale do obale in sadil jabolčna semena. Sam sem bil nekaj podobnega – ‘Johnny Appleseed’ zdravljenja travme. Metodo sem predstavljal povsod, kjer je bilo vsaj malo zanimanja.

Takrat je bilo vse, kar je vključevalo telo, razumljeno kot obrobno ali celo neprofesionalno. A nadaljeval sem. Napisal sem več knjig, začel sem s Prebujanjem tigra. Nova knjiga, An Autobiography of Trauma, pa je povsem nekaj drugega – je ozadje moje lastne ranjenosti in tega, kako sem jo predelal.

V grški mitologiji je arhetip Kirona, ranjenega zdravilca. Vsi imamo svoje rane. Če želimo resnično pomagati drugim, moramo najprej pogledati v svoje. Beseda ‘travma’ pomeni rana. Ne razumem je le kot simptomov, temveč kot nekaj, kar nosimo s seboj. In te rane je mogoče preobraziti. To je bil eden glavnih namenov knjige – pokazati bralcu, da je preobrazba možna.«

Verjetno smo vsi opazili, da se v zadnjih letih o travmi veliko govori. Kako pa Peter Levine sploh definira travmo?

»Travma je verjetno najbolj prezrta in hkrati najpomembnejša tema, ki je ne smemo ignorirati. Posledice so resne – tako za duševno kot telesno zdravje. Vpliva na odnose, na družbo, na konflikte, ki se ponavljajo po svetu.

Ko sem začel razvijati svoj pristop, še ni bilo definicije PTSD. Ta je prišla več kot desetletje kasneje. Zame travma nikoli ni bila le skupek simptomov. Travma so rane in poškodbe, ki se zgodijo in jih nosimo v odraslost ter potrebujejo najti mir, predelavo in preobrazbo.«

Levine v svoji knjigi opisuje hude travme iz otroštva:

»Kot otrok sem živel v zelo nevarnem okolju. Naša družina je bila življenjsko ogrožena. Najbolj nasilen človek v mafiji nam je grozil s smrtjo. Nikoli nisem vedel, kaj se dogaja, ker starši o tem niso govorili. Nikoli nisem slišal: ‘Peter, ni lahko, a zaščitila te bova.’ Nikoli nisem slišal, da sem varen.

Pozneje v življenju, ko sem delal na eni od svojih travm, so se pojavili simptomi – telesni občutki, bliski slik. Prosil sem eno od svojih študentk, naj sedi ob meni in me vodi. V somatskem doživljanju ne gremo neposredno v jedro travme; ampak iščemo telesno izkušnjo, ki nasprotuje terorju in nemoči.

Pri meni je to bil spomin iz otroštva – vlak, ki sta mi ga starša pripravila za rojstni dan. Takrat sem prvič jasno občutil, da sem ljubljen. Ta izkušnja je uravnotežila kasnejšo travmo.

Nekega dne so me nasilno napadli, pa tega nisem povedal nikomur – niti sebi. Popolnoma sem potlačil. To ljudje naredimo pri hudi travmi: razcepljeni jo skrijemo stran od zavedanja. Šele ko so se pojavili simptomi in sem dobil podporo, sem lahko izkopal, predelal in ozdravil. O tem govori knjiga: kako se travme dotakniti nežno, se umakniti, nato vrniti močnejši.

Somatic Experiencing povečuje odpornost; ne izbriše spomina in ne popravlja misli.Ustvarja nove telesne izkušnje, ki nasprotujejo preplavljajoči nemoči. Takrat je bil to revolucionaren pristop. Danes obstajajo stotine, verjetno tisoči knjig o travmi. Vključevanje telesa v zdravljenje postaja vse bolj običajno.«

Kaj bi Peter Levine rekel nekomu, ki je obupan, preplavljen in ne zna prisluhniti telesu?

»Treba je iti nežno. Travma je v telesu. Vidite jo v zlomljeni drži, v upognjenosti od sramu, v telesnem umiku. Ko človek postane pozoren na to stanje in začne odkrivati, kakšen bi bil njegov nasprotni občutek v telesu, se pogosto začne osvobajati občutka brezupa.

Ne zgodi se čez noč. A s pogumom, podporo in prebujanjem tega pradavnega nagona po celovitosti zdravljenje postane mogoče. To je nujno – ker ne brišemo travme in ne spreminjamo negativnih misli, ampak ustvarjamo nove telesne izkušnje, ki preoblikujejo notranje ravnotežje. To je jedro metode Somatic Experiencing.«

Preprosta vaja, ki jo priporoča Peter Levine:

»Ena najbolj osnovnih je, da si nežno primete nadlakti – kot bi se objeli. Rahlo stisnete, da občutite, kako vas to drži in pomirja. Mnogi od nas doma niso dobili dovolj objemov.

Vprašajte se: Kako se počutim, ko držim samega sebe? Če to raziskujete nekaj minut, se včasih pojavi olajšanje – morda celo solze.

Dobro je, če je na začetku ob vas nekdo, ki vas spremlja. Kot pravi pesem Motowna: ‘En človek lahko stoji sam v temi. Dva lahko naredita svetlobo.’ Travma ni le to, kar se nam je zgodilo. Je to, kar ostane v nas v odsotnosti prisotne, empatične druge osebe.«

Vir: mariashriversundaypaper.com