Na terapiji mi pari pogosto zastavijo vprašanje, ki zveni nekako takole: "Robert, ali ni logično, da si želiš spolnih odnosov s partnerjem, če ga imaš rad, da te privlači in da se ob njem počutiš varno?" Na prvi pogled se zdi povsem logično, vendar je resničnost partnerskih odnosov pogosto precej bolj zapletena.
Zdi se povsem logično. Hollywood in romantični romani nas učijo, da prava ljubezen pomete z vsemi ovirami in da se ob "pravem" človeku telesa kar sama od sebe zlijejo v eno. Ampak v terapevtski praksi vedno znova vidim, da se paradoksalno pogosto zgodi ravno nasprotno. Um partnerja ljubi, telo pa se na vso moč upira in kriči.
Predstavljajmo si par, ki sedi v moji ordinaciji. Recimo jima Ana in Marko. Že na prvem srečanju je Ana jasno izrazila željo, da bi Marko sedel čim dlje stran od nje na kavču. Ko je bil blizu, je v telesu čutila neznosno stisko, tesnobo in nemir, njeno dihanje je postalo plitvo. Pri takšnih situacijah na partnerski terapiji pogosto naredimo preprosto, a izjemno močno izkustveno vajo – uravnavanje razdalje.
Ana je lahko prosto premikala mene in Marka po prostoru in ob tem prečutevala, na kateri razdalji ji je najbolj udobno, kje v telesu popusti tisti zategnjen vozel in kdaj se njen
živčni sistem sploh lahko umiri.
Ob tej vaji in pozornem prečutevanju telesa, ko je Marko sedel blizu, so se ji začeli prebujati močni občutki gnusa. Te občutke smo varno regulirali, dokler se ji ni pred očmi sestavila slika iz srednje šole.
Občasno jo je spolno zlorabljal učitelj klavirja. Tudi on se ji je postopoma, milimeter za milimetrom, približeval. Takrat je morala zatreti naravni telesni impulz, da bi ga odrinila in zahtevala varno razdaljo, saj ji je predstavljal avtoriteto. Stvar se je stopnjevala od dotikov do spolnih odnosov, dokler ni doma z izgovorom, da preprosto sovraži klavir, dosegla, da so jo izpisali z zasebnih ur.
Na drugi strani je sedel Marko. Moški, katerega mama je začela afero, ko je bil star
komaj dve leti. Marko je ostajal doma sam z očetom, mama pa se je izgovarjala na
goro dela v službi in ljubimkala s sodelavcem. Kot je kasneje izvedel od očeta, je
mama takrat postala popolnoma nezainteresirana za lastnega otroka; misli je imela
le pri ljubimcu, o katerem je sanjarila. Že kot majhen deček je Marko pri mami iskal
stik na edini način, ki ga je poznal – silil je vanjo, ko je bila doma, ona pa ga je
odrivala in mu govorila, da je naporen in zoprn.
In tu se vrnemo k tistemu začetnemu vprašanju o ljubezni in telesu. Ana v svojem
umu Marka resnično ljubi. In kljub temu, da se bližine na smrt boji, se umsko prisili v
to, da gre občasno z njim v spolni odnos, ker ve, da si on tega želi.
Hkrati pa si njeno telo tega niti najmanj ne želi! Ob moškem telesu se ji prožijo alarmi, občutki gnusa in odpora. Tako iz ljubezni do moža stisne zobe, a njeno telo se počuti še enkrat več
zlorabljeno. Če tako pomislimo je bilo takšnih interakcij v njunem 25 letnem zakonu
morda tisoč in več.
Za njeno telo se je stanje s tem skozi leta celo poslabšalo. Kljub temu, da Marko ni popolnoma nič kriv in je ne zlorablja, njeno telo ob njem ponovno podoživi najhujše možno. Telo si zapomni vse.
Kot lahko beremo v knjigah o travmi in kompleksni travmi, se nerešeni travmatski spomini ne shranijo kot urejena zgodba, ampak kot surovi telesni odzivi, ki v sedanjosti sprožijo obrambne reakcije (boj, beg, zamrznitev ali kolaps) ob najmanjšem dražljaju, ki spominja na nevarnost. Zato je med njima nastala ogromna, ledena razdalja in na Anini strani skoraj nerazložljiva zamera in bes do moža.
Na drugi strani imamo Marka. Njegovo telo nosi spomin zapuščenega dečka. Ker je v otroštvu na silo iskal bližino pri hladni in odsotni mami, mu je danes edino domače to, da isto počne z ženo. Njegovo telo ga dobesedno sili v pritisk. In vsakič, ko Ana uboga svoje telo in se umakne, tudi Marko doživi svojo najhujšo nočno moro – znova je odrinjen od vira ljubezni. Zavrnjen. Zapuščen. Drugače kot s pritiskom pa ljubezni sploh iskati ne zna.
Pred seboj dobimo popoln začaran krog. Podajata si zavrnitev in zlorabo izključno preko svojih teles, čeprav bi njuna uma še tako rada našla stik ter pravo duševno, telesno in morda celo duhovno bližino.
Če terapevtski proces uspešno napreduje, se običajno zgodi izjemen, a pogosto tudi strašljiv preobrat. Partner, ki se je umikal – v tem primeru Ana – začne ob tem, ko vidi, da drugi zdrži na razdalji, daje prostor in ne pritiska, počasi zaupati in se morda povsem spontano in ljubeče odzove.
Kaj pa se zgodi takrat? V tistem partnerju, ki je celo življenje iskal stik samo s pritiskom (Marko), nastane gromozanska stiska. To je pa čudno! Dobi natanko to, kar si je celo življenje želel, zdaj pa, ko je to tukaj, nima pojma, kaj naj s tem počne! Postane ga strah. Logika bi rekla, da bi moral biti noro srečen in vznesen. A v resnici se počuti, kot da bo razpadel.
Ko dobiš nekaj, kar je tvoje telo ob rojstvu naravno pričakovalo da mu pripada, pa so ti to brutalno vzeli oziroma tega nisi nikoli zares občutil, si ob pristni bližini presenečen in v šoku.
Tukaj moram kot terapevt močno regulirati drugega partnerja, da v paniki ne zbeži, da ne
zdrsne v golo intelektualiziranje ali se čustveno ne zapre, ampak zmore ostati prisoten s temi čudnimi, neznanimi občutki v prsih, želodcu, morda glavi dokler se ne preoblikujejo v nekaj toplega in prijetnega.
Ko partnerja spoznata preteklost in izkušnje drug drugega, lahko to ogromno spremeni. Razumeta, da drugi ne povzroča bolečine nalašč, ampak je to le njegov globoko vtisnjen odziv na neizpolnjene potrebe ali zlorabe iz preteklosti. Že samo to
zavedanje začne v vsakem posamezniku nazaj povezovati um s telesom. Ker, bodimo iskreni – če izbereš samo um, povoziš in izdaš svoje telo. Če izbereš samo telo in njegove avtomatske obrambe, povoziš lastno psiho in zavestno željo ter potrebo po odnosu.
Moje trdo delo v ordinaciji je v tem, da vsakega najprej povežem samega s sabo. Da se vzpostavi povezava um-telo. Šele nato lahko začnemo povezovati telesi obeh partnerjev. Potrebnih je namreč kar nekaj drobnih, pozitivnih in varnih izkušenj, da takšni dve telesi prenehata drug drugega zavračati na nivoju preživetja in preideta v varno navezanost in zaupanje. Takrat se zgodi tisto najlepše – partner, ki je bil prej dojet kot strup za odnos, postane varno zdravilo.
Robert Mlakar, Zakonski in družinski terapevt, vodja skupine za moške
psihoterapijamlakar.org
skupinazamoske.si
