Ko izgubimo stik s svojo pristnostjo, nezavedno vstopimo v igro pretvarjanja, ki nas sčasoma odtuji tako od sebe kot od drugih. Terapevtka Saša Golob v poglobljenem zapisu razkriva, kako se skozi patološko laganje in obrambne mehanizme iz otroštva zapletemo v nezdrave odnose – in kako iz tega najti izhod.
Ko je človek pristen, iskren in zaupanja vreden, se v njegovi bližini zberejo ljudje, ki to prepoznajo in cenijo. Na drugi strani, ko oseba tega ne zmore, lahko s pretvarjanjem, “igranjem” in neiskrenostjo povzroči dvojno škodo. Rani tako sebe, ker počasi izgublja stik s tem, kdo v resnici je, kot rani druge, ki hote ali nehote verjamejo v napačno predstavo o temu, kdo on/ona pravzaprav je.
Pogosto je le vprašanje časa, kdaj bo resnica prišla na dan. Takrat je razočaranje tako pri osebi, ki ni zmogla pristnosti/iskrenosti, kot tudi vseh okrog, ki so verjeli tistemu, kar so slišali in videli. Tovrstne dinamike vodijo pogosto v zahtevne, boleče in dramatične situacije, v katerih nihče ne zmaga in je le veliko bolečine ter stiske.
Zato je vredno, da presežemo svoje vzorce in obrambe ter se začnemo učiti iskrenosti – najprej do sebe. In v procesu prepoznavanja takšnega osebnega vzorca delovanja v medsebojnih odnosih je neko prehodno, vmesno obdobje v katerem se rušijo dotedanji načini delovanja in vzpostavljajo novi, kar pa je lahko zelo naporno.
Za oris in lažjo predstavo se bomo ustavili na primeru patološkega laganja. Le-to lahko razumemo tudi kot obrambni mehanizem. Če starši otroku nenehno zapovedujejo, kaj je prav, ne da bi slišali njegove poglede in občutke, se otrok nauči igrati igro pretvarjanja. Prikrivanje postane preživetvena strategija, ki raste z njim. V tem kontekstu pretvarjanje in laž postane smiselna preživetvena strategija, ki se zažre v njegovo bit.
- Preberite si tudi: Psihoterapevtka Saša Golob: "Ko se ženska umakne iz vloge žrtve, ustvari prostor, v katerega lahko vstopi varen moški."
Ustvari si notranji svet lažnega prilagajanja, kajti le tako nastane nekaj prostora, v katerem lahko vsaj malo izrazi sebe, a hkrati ugodi drugemu. Pokima mami, a naredi po svoje. Že pojasnjevanje se zdi zaman, kajti njegova notranjost hrani in nabira izkušnje zavrnitve, neslišanosti in povoženosti. V kontekstu preživetja ima otrok znotraj sebe t.i. paralelnost– nekaj kar čuti in drugo kar naredi.
Leta kasneje se življenje pogosto sesuje kot hišica iz kart. “Orodja” v obliki laži in manipulacije, ki se jih je naučil kot otrok, v intimnih, kvalitetnih odnosih niso podpirajoča oz. so destruktivna. Ne zmore veliko bližine, le-ta je ogrožujoča, kajti opažanje s strani drugega je lahko dojeto kot kritika lastne osebnosti. In naraven notranji odziv je ogroženost, sproži se odziv ugasnitve ali branjenja v smislu, da brani iluzije, ki so do tedaj omogočale “preživetje” predvsem v odnosih.
Notranje se v sebi lahko sooča z grozo praznine. Doživlja s tem povezano bojazen, da bi bil v svojih odnosih, brez v zgodnjem otroštvu naučenih disfunkcionalnih strategij/obramb, dezorientiran in nemočen. A prav te obrambe so ga oddaljile od njega samega. Ne zna več izraziti sebe in se je pravzaprav skozi leta pretvarjanja nekako “izgubil”.
Obupa nad bližino. Nežna intima mu je tuja, pogosto celo neprijetna. Ljubeča prisotnost bližnjega ga spravi v stisko, saj globoko v sebi čuti, da je ne zasluži. Umika se v svoj svet, kjer najde vsaj nekaj miru. Tudi ne razume, zakaj vedno znova rani ljudi, ki jih ima rad. In to boli.
Zahtevan je notranji proces prepoznave obrambnih mehanizmov, naučenih strategij, ki so v otroštvu delovale, v odraslih odnosih pa ne, a skozi to prepoznavo in spremembo delovanja v sedanjih odnosih, se lahko nekaj spremeni. Videti, da nasproti ni oseba iz otroštva, kjer ni bilo druge izbire, temveč da gre tu za odrasle, enakovredne odnose. Obsojanja zamenja sočutje, tako do drugega predvsem pa do sebe. Odpre se možnost za vzpostavitev in gradnjo pristnih, podpirajočih odnosov, z iskreno bližino, sprejemanjem in razumevanjem.
Vse dotlej pa je prisotna ujetost v lastno “igro”. “Igralci” v njegovem življenju se menjajo, dinamika v odnosih in v njegovem notranjem svetu pa ostaja ista.
Saša Golob, individualna, partnerska in družinska terapevtka, www.sasagolob.si
