Psihoterapevtka Petra Vršnik v tem članku iskreno razgrne, kaj se v nas zgodi, ko se nekdo ob konfliktu umakne in nas pusti same v tišini. Ta trenutek, čeprav boleč, pogosto razkrije veliko o naši notranji rani.
Ko se drugi umakne, ostanemo s tišino – in s svojo rano
Ljudje se zelo razlikujemo v načinu razreševanja konfliktov. Nekateri se umaknejo in upajo, da se bo situacija razrešila sama od sebe. Drugi zavzamejo aktivno vlogo. Če ste med slednjimi in skušate razrešiti nek konflikt ali le izraziti svoje doživljanje, pa se nekdo umakne stran od vas, je to lahko zelo boleče.
Umik drugega ni osebni napad
Pomembno je razumeti, da pri njegovem umiku ne gre za vas, temveč zanj. Njegova tišina je njegova borba - njegove nerazrešene bolečine, strahovi, ki nadzorujejo njegovo vedenje. Če nima moči za soočenje z njimi, se lahko hitro ujamemo v poskus zapolnitve te vrzeli med seboj in njim. Poskušamo ohranjati vez tako, da se pretirano prilagajamo in si počasi nalagamo odgovornost za nekaj, kar nikoli ni bilo naše breme — pri tem pa tiho izgubljamo sebe.
Dokler se on ne odloči soočiti z bolečino, pogledati strahu v oči in dovoliti čutenjem, da obstanejo, ostaja ujet v začaranem krogu bega. Pogosto slišimo, da je treba drugega sprejeti takšnega kot je in ja, to drži, vendar ne na račun tega, da pozabiš nase, se umikaš stran od svojih vrednot in se vrtiš okrog idej, kako rešiti njega. Če tvoje življenje postane nenehno iskanje poti do njega - prepričevanje, prošnje, jeza brez odziva - začneš izgubljati stik s svojo močjo in s tem, kdo v resnici si.
Soočanje z bolečino in skrb zase
Kaj bi se prebudilo v meni, če si tokrat za spremembo vzamem prostor, ne naredim ničesar in samo opazujem svoje doživljanje? Zelo verjetno bomo občutili bolečino. A te bolečine ni povzročil drugi - le razkril jo je. Bolečina je del človeškega doživljanja. Ko se prebudi, je pomembno, da si jo dovolimo začutiti in pred njo ne zbežimo. Naš odziv na bolečino pomembno oblikuje naše življenje. Občutiti jo je nujen korak, če jo želimo pozdraviti.
Preusmerimo torej pozornost z vprašanj, kot so: Ali mu je žal? Me pogreša? Si želi razrešiti konflikt? Zakaj tako reagira? Na vprašanja: Kaj čutim ob njegovem umiku? Kakšno reakcijo v meni sproža njegov umik? So mi ti občutki že znani? Se mi pojavljajo tudi v drugih odnosih?
Zelo mamljivo je analizirati, zakaj drugi počne, kar počne. A s tem najverjetneje ne bomo prišli daleč - obstali bomo na mestu, zagrenjeni in razočarani. Veliko bolj smiselno je raziskati, kaj njegov umik prebudi v nas. Če ob njem doživljamo občutke nevrednosti in nepomembnosti, si jih je najprej pomembno dovoliti v polnosti začutiti.
Ti občutki pogosto izhajajo iz otroških izkušenj, ko smo se počutili nepomembne, nevredne - ko starši niso prihajali do nas na način, kot bi ga potrebovali. Zdaj, kot odrasli, imamo nalogo, da potolažimo svojega notranjega otroka - tistega, ki še vedno čaka, da bo nekdo prišel in mu končno pokazal, da je vreden.
Namesto da analiziramo vsak gib drugih, raziskujemo njihove bolečine in odzive, se obrnimo k sebi. Čas je, da vrednost, ki jo iščemo zunaj, končno damo sebi. Morda to pomeni, da namesto da sediš na kavču in gledaš v telefon, kdaj bo končno zazvonil, vstaneš, primeš kitaro in se naučiš novo pesem. Ali pa, da namesto prosjačenja za razumevanje, vstaneš in greš na sprehod. Karkoli v tistem trenutku zate pomeni skrb zase.
Prevzemi odgovornost zase in živi svoje življenje
Cilj je, da ne obsediš v upanju, da bo on nekoč postal človek, kakršnega si želiš, da bi bil. Temveč da znaš – kljub dejanjem drugih, četudi krivičnim - živeti svoje življenje. Da ne obsediš kot majhna punčka, ki čaka, da se bo oče s ponosom zazrl vanjo, ampak da narediš nekaj, zaradi česar boš lahko ponosna sama nase.
Čeprav nas ob umiku drugega pogosto zamika, da bi reagirali z napadom – s kritiko, pritoževanjem, očitki, sarkazmom, izsiljevanjem ali pasivno-agresivnim vedenjem - s tem nehote predajamo moč v njegove roke. Ko pa svojo pozornost usmerimo k lastnim občutkom in prevzamemo odgovornost zanje, odpremo prostor za razumevanje sebe — in s tem tudi sveta okoli nas.
Šele ko zares slišimo sebe, lahko pristno vstopimo v stik z drugimi in iščemo rešitve, ki izhajajo iz miru - ne iz boja.
Petra Vršnik, psihoterapevtka, www.upajsi.si
