Travma ne izbira ljudi – lahko prizadene vsakogar. Zato mora biti psihoterapija dostopna vsakomur, ki jo potrebuje.
Ameriška psihološka zveza (APA) je dolga leta postavljala antidepresive kot možno prvo izbiro za zdravljenje posttravmatske stresne motnje, v nasprotju s tem pa večina evropskih smernic, npr. britanski NICE, pa tudi avstralski NHMRC, že nekaj časa priporočajo, da se zdravljenje začne s psihoterapijo, po zdravilih pa se poseže le, če terapija ne zadošča.
In nedavna meta-analiza daje prav ravno slednjim.
Psihoterapija je dolgoročno učinkovitejša
"Priporočila različnih strokovnih skupin se glede vrstnega reda pristopov k zdravljenju precej razlikujejo. Ameriško psihološko združenje in Mednarodno združenje za študije travmatskega stresa na primer priporočata antidepresive, znane kot SSRI, kot možno zdravljenje prve izbire. Večina drugih smernic, vključno s smernicami Nacionalnega inštituta za odličnost zdravja in oskrbe ter Nacionalnega sveta za zdravstvene in medicinske raziskave, pa priporoča uporabo SSRI le, če so začetni poskusi psihoterapije neuspešni," za Health Harvard piše dr. Adam P. Stern, direktor psihiatrije v centru Berenson-Allen za neinvazivno stimulacijo možganov v medicinskem centru Beth Israel Deaconess in docent psihiatrije na medicinski fakulteti Harvard.
Dr. Stern v zapisu nato opozori na izsledke metaanalitične študije, ki je primerjala učinkovitost psihoterapevtskega in farmakološkega zdravljenja posttravmatske stresne motnje in njunih kombinacij pri zdravljenju odraslih, ki so preživeli travmo. Raziskovalci te meta-analize so namreč našli dokaze o superiornosti psihoterapevtskega nad farmakološkim zdravljenjem in kobiniranega zdravljenja nad samim farmakološkim zdravljenjem.
Ali povedano laično, ko gre za travmo, gre v iskanju dolgoročnih koristi za ljudi, ki trpijo zaradi posledic travme, slediti premisi: Manj zdravil, več psihoterapije.
A najprej nekaj besed o študiji …
Psihoterapija naj bo prva izbira
Omenjena meta-analiza 12 randomiziranih raziskav s 922 udeleženci, objavljena v reviji JAMA Psychiatry, potrjuje:
- V času samega zdravljenja ni bistvenih razlik med psihoterapijo in zdravili, gledano dolgoročno pa ima psihoterapija bistveno trajnejši učinek.
- Najboljši dolgoročni rezultati so bili opaženi pri kombinaciji psihoterapije in zdravil, vendar ni bistvene razlike med samo psihoterapijo in kombinacijo obeh metod.
"To je do zdaj najmočnejši znanstveni dokaz, da je psihoterapija temeljno zdravljenje posttravmatske stresne motnje, medtem ko imajo zdravila le podporno vlogo, ko je to potrebno," piše dr. Stern.
Bolj kot zdravila, šteje varen prostor
Najnovejše raziskave tako potrjujejo, kar mnogi, ki delajo s travmatiziranimi pacienti, vedo že dolgo, in to je, da travma ni nekaj, kar lahko pozdravimo samo z zdravili.
Zdravljenje travme potrebuje predvsem varen prostor, psihoterapevtski odnos in strokovno vodeno predelavo težkih spominov. Zdravila so pri tem lahko v pomoč, a niso nadomestilo za zdravljenje vzroka.
A če naj bo psihoterapevtska obravnava prva izbira pri zdravljenju travme, katera od mnogih metod je za to najprimernejša?
"Podatki si glede tega niso povsem enotni, saj trenutno ni dovolj primerjalnih raziskav, ki bi eno metodo izpostavile kot najboljšo za vse. Trenutno najbolj raziskane so zaenkrat le kognitivna-vedenjska terapija, podaljšana izpostavitvena terapija, EMDR in metoda Seeking Safety," pojasni dr. Stern.
Travma ždi v ozadju mnogih motenj
Čeprav se je omenjena študija osredotočala predvsem na posttravmatsko stresno motnjo, ki je pogosta in pogosto izjemno obremenjujoča duševna motnja, ki nastane po travmatičnih dogodkih, kot so spolna zloraba, nasilje ali naravne nesreče, pa gre na tem mestu poudariti, da travma zaganja simptomatiko tudi številnih drugih duševnih motenj.
Travma je pogosto nevidna osnova številnih duševnih motenj, ne le posttravmatske stresne motnje, kar jasno kažejo raziskave, med katerimi so tudi epidemiološki podatki, ki travmatske izkušnje (vključno s spolnimi zlorabami) postavljajo v vrh ključnih dejavnikov za razvoj duševnih motenj.
Danes tako vemo, da je:
- v splošni populaciji okoli 60–70 % ljudi izkusilo vsaj eno travmatično izkušnjo v življenju.
- Med osebami s hujšimi duševnimi motnjami (npr. shizofrenija, bipolarna motnja, mejna osebnostna motnja) pa je ta delež še bistveno višji – včasih tudi nad 80 %.
- V psihiatričnih bolnišnicah in zavodih so raziskave (npr. ameriške, britanske, avstralske) pokazale, da je več kot polovica hospitaliziranih oseb poročala o hudih otroških travmah (spolne, fizične ali čustvene zlorabe, zanemarjanje).
Čeprav travma sama po sebi ni samostojna diagnoza, pogosto leži v ozadju različnih psihiatričnih diagnoz.
Ali je torej v psihiatrični oskrbi danes preveč ljudi, ki bi potrebovali psihoterapijo in ne le zdravila?
To vprašanje si danes postavlja vse več strokovnjakov.
Pri nekaterih hujših motnjah, kjer so simptomi že zelo izraziti (npr. psihotična epizoda, huda depresija z nevarnostjo samomora), bo farmakološko zdravljenje še vedno nujno za stabilizacijo stanja in zaščito bolnika. A tudi v teh primerih mnogi danes že verjamejo, da je to lahko šele prvi korak in da bi temu ukrepu morala slediti tudi psihoterapevtska obravnava. Šele ta namreč omogoča, da se bolnik sooči z izvorom težav in vzpostavi trajnejše izboljšanje.
Zato sodobna psihiatrija vedno bolj poudarja: "Zdravljenje travme mora biti celostno, ne samo simptomatsko."
Kritike trenutnega modela zdravljenja
1. Preveč poudarka na farmakoterapiji.
Zdravila pogosto zgolj prikrijejo simptome brez naslavljanja vzroka, imajo lahko stranske učinke, pri travmatsko pogojenih motnjah pa dejansko pogosto niso učinkovita, saj ne zmorejo odpravljajo disociacije, notranjega občutka ogroženosti ali sramu.
2. Premalo dostopne in pravočasne psihoterapije.
3. Pomanjkanje integriranih programov za travmo v javnih sistemih.
4. Neustrezen odziv sistema na travmatične življenjske okoliščine (npr. revščina, nasilje v družini).
V številnih državah (tudi Sloveniji) psihiatrična oskrba pogosto ne vključuje specializirane terapije za travmo, pacienti pa so pogosto prepuščeni sami sebi ali dolgotrajnemu čakanju na psihoterapijo.
Zato je nujno, da se ne omejimo le na simptomatsko zdravljenje z zdravili, ki sicer lahko hitro omilijo akutno stisko, vendar ne odpravijo jedra težave.
Cilj sodobne obravnave mora biti:
- manj zdravil – le tam, kjer so res potrebna, in
- več psihoterapije, ki omogoča predelavo travmatičnih izkušenj, razvoj novih načinov spoprijemanja in dolgoročno okrevanje.
Čas je za travmo upoštevajoči pristop
Zato bi morali strokovnjaki, zdravstveni sistemi in širša družba:
- spodbujati dostopnost psihoterapije kot osnovnega zdravljenja za travmatske in številne druge duševne motnje,
- zmanjšati stigmo, ki spremlja iskanje psihološke pomoči,
- omogočiti bolnikom, da ne postanejo doživljenjski pacienti psihiatrije, temveč ljudje na poti okrevanja.
Travma ne izbira ljudi – lahko prizadene vsakogar. Zato mora biti psihoterapija dostopna vsakomur, ki jo potrebuje.
Vir: Harvard Health, JAMA Psychiatry, Chat gpt in drugi viri.