Radikalno sočutje Tare Brach: 'Srce se omehča, ramena sprostijo, um postane bolj odprt'

Ko je Tara Brach, klinična psihologinja, psihoterapevtka in budistična učiteljica, pred leti brala članek negovalke hospica, ki je na tisoče ljudi spremljala v dneh iztekanja življenja, so ji dale globoko misliti najpogostejša obžalovanja umirajočih. "Želim si, da bi imel pogum, živeti življenje tako, da bi bil zvest samemu sebi," so najpogosteje pripovedovali v svojih zadnjih urah.

Nekaj mesecev kasneje je začela enaka vprašanja zastavljati svojim učencem meditacije in ugotovila, da obžalovanja umirajočih veljajo za mnoge izmed nas tudi tekom življenja. Od svojih tečajnikov je nato še slišala, da želje in namere o tem, da bi izražali svojo ustvarjalnost, vero v lastno vrednost in to, da bi delali, kar imajo radi, skoraj vsak dan izgubijo izpred oči. "Zalotijo se v reaktivnosti, samoobsojanju, obtoževanju drugih, malenkostnosti, sebičnosti, v življenju na avtopilotu."

Kot je Tari rekel nek učenec: "Vsak dan obstaja velik razkorak med tem, kako bi lahko živel svoje življenje, in tem, kako ga dejansko živim. In pod površjem se vedno skriva občutek osebnega neuspeha."

Trans nevrednosti

In ta občutek neuspeha je zmogla pri sebi prepoznati tudi Tara Brach.

"Vrsto let me je ’trans nevrednosti’ zadrževal v občutku, da kot prijateljica in hči, partnerica in starš, nisem ’dovolj’, zaradi česar sem podvomila v svojo sposobnost za delo terapevta in učitelja. In ko sem se soočila s hudo telesno boleznijo, sem se najprej začela obtoževati: ’Kaj sem naredila narobe, da sem tako zbolela?’"

Prav to trpljenje – občutek manjvrednosti in nepovezanosti – je nato ustvarilo najplodnejša tla za prebujanje in Taro popeljalo na duhovno pot in k praksam, ki jih ceni. Spoznala je, da je edina pot, ki jo lahko pripelje domov, pot sočutja do sebe.

"Radikalno sočutje pomeni, da v svoje srce vključimo ranljivost tega življenja, vsega življenja. Pomeni imeti pogum, da ljubimo sebe, drug drugega in naš svet. Korenini v čuječi, utelešeni navzočnosti in se dejavno izraža v skrbi za vsa bitja," v svoji knjigi Radikalno sočutje piše Tara Brach, ustanoviteljica terapevtske prakse RAIN.

Ptica z dvema kriloma

"Všeč mi je predstava zavedanja in prebujanja kot ptice z dvema kriloma: s krilom čuječnosti in krilom sočutja kot dveh neločljivih razsežnosti. Ko sta obe razprti v vsej svoji polnosti in lepoti, lahko ptica leti in je svobodna," Tara uvodoma razloži srčiko prakse RAIN.

RAIN je seveda akronim in se nanaša na štiri korake:

• R = Recognize (Prepoznati)
• A = Allow (Dopustiti)
• I = Investigate (Raziskati)
• N = Nurture (Negovati)

Izvajanje teh korakov je po mnenju Tare Brach zanesljiva pot iz stanja čustvene bolečine in rešilna bilka v trenutkih, ko smo v stresu, prestrašeni, reaktivni in zmedeni. Je tudi pot k ozdravitvi in svobodi. In vsega skupaj se še zdaleč ni težko priučiti.

"Vsi se kdaj izgubimo v gostem gozdu svojega življenja, zapletemo se v nenehne skrbi, v načrtovanje, v obsojanje drugih, v pretirana prizadevanja, da bi izpolnili zahteve in rešili probleme. Ko smo ujeti v tej goščavi, zlahka izgubimo izpred oči tisto, kar je najpomembnejše. Pozabimo, kako zelo hrepenimo po tem, da bi bili prijazni in srčni. Pozabimo na svoje vezi s to sveto zemljo in z vsemi živimi bitji," pojasnjuje Tara in nadaljuje.

"To pozabljanje je del transa – delno nezavednega stanja, ki je, tako kot sanje, ločeno od celotne resničnosti. Ko smo v transu, je naš um zožen, fiksiran in običajno preplavljen z mislimi. Naša srca se branijo, so tesnobna ali otopela. Ko prepoznate znake transa, ga boste začeli opažati povsod, v sebi in drugih. V transu ste, ko živite na avtopilotu, ko se počutite ograjeni, ločeni od ljudi okoli sebe, ko ste ujeti v občutku strahu ali jeze, ko se počutite žrtev ali manjvredni."

Na srečo ima na tem mestu Tara tudi dobro novico. In ta je, da imamo vsi sposobnost, da se osvobodimo.

Ustvarjanje jase sredi gozda

"Ko se izgubimo v gozdu, lahko ustvarimo ’jaso’ preprosto tako, da se ustavimo, odvrnemo od hrupnih misli in se zavemo svoje izkušnje v tistem trenutku."

To budno zavedanje danega trenutka Tara imenuje ’navzočnost’, lahko pa bi temu rekli tudi zavedanje, duh, ’Budova narava’, prava narava, prebujen srčni um in še marsikaj drugega.

"Ko se ponovno popolnoma povežemo z navzočnostjo, se lahko odpremo temu, kar se dogaja znotraj nas – spreminjajočemu se toku občutkov, čustev in misli – brez vsakega odpora. To nam omogoči, da živimo trenutke svojega življenja jasno in sočutno. Prebujenje iz transa je premik od izgubljenosti v nezavedni miselni in čustveni reaktivnosti v polno navzočnost."

In prav tu nam je lahko v pomoč orodje štirih korakov prakse RAIN (Prepoznati, Dopustiti, Raziskati, Negovati). "Preprosto povedano, praksa RAIN prebudi čuječnost in sočutje, ju vnese na mesta, kjer smo obtičali, in pomiri čustveno trpljenje. Praksa bo ustvarila jaso v gostem gozdu in tja se boste lahko vrnili v svoje polno srce in duha," piše avtorica.

Če je ta metoda tako preprosta, kot obljublja avtorica, zakaj med ljudmi ni veliko bolj razširjena. Razlog je več kot dobro znan.

’Ni dovolj časa’

Tarin um je bil tistega popoldneva raztresen in zmeden. Kot zmešana je brskala po svojih zelo neurejenih elektronskih datotekah in skušala najti gradivo za svoj govor o ljubeči prijaznosti, v budizmu imenovana metta, ki jo je čakal še isti večer.

V tistem trenutku je v pisarno stopila njena 83-letna mama, ki je takrat živela z njo in njenim možem Jonathanom.

"Začela mi je pripovedovati o članku iz revije The New Yorker, ki ji je bil všeč. Toda ko me je videla prilepljeno na računalniški zaslon – in verjetno namrščeno, je tiho položila revijo na mojo mizo in odšla. Ko sem se obrnila in jo videla , kako odhaja, je nekaj v meni obstalo. Pogosto se je oglasila na priložnosten klepet in zdaj me je osupnilo spoznanje, da ne bo vedno tukaj, na voljo za te družabne trenutke. Potem me je ponovno zadelo: tukaj sem, ignoriram jo in v mislih hitim sestavljati govor o ljubezni."

In takrat se je odločila, da si vzame odmor in v praksi preizkusi svojo lastno metodo, da bi naslovila svojo tesnobo, ki je očitno izvirala iz dvoma, da je dovolj dobro pripravljena, in kar jo je posledično delalo nedostopno za tisto, kar je v resnici pomembno.

Od mize se je najprej premaknila na udoben stol in si vzela nekaj trenutkov, da se je umirila.

Prvi korak je bil preprosto Prepoznati (R-recognize), kaj se v njej dogaja: kroženje tesnobnih misli in občutij krivde.

Drugi korak je bil Dopustiti (A-Allow), kar se dogaja, s pomočjo dihanja in prepuščanja temu, kar je. Navkljub temu, da je šlo za neprijetna občutenja, njen namen na tej stopnji ni bil nekaj popravljati ali spreminjati, in, kar je enako pomembno, ne obsojati se zaradi občutka tesnobe ali krivde.

Nato je prišel tretji in najtežji korak: Raziskati (I-investigate).

"Radovedno sem usmerila pozornost na občutke tesnobe v telesu: napetost, zategovanje in pritisk okoli srca. Tesnoben del sebe sem vprašala, kaj si misli, in odgovor mi je bil nadvse domač: da mi bo spodletelo. Če ne bi imela vsakega predavanja in zgodbe podrobno pripravljenih vnaprej, bi bila neuspešna in ljudi bi pustila na cedilu. Toda zaradi te iste tesnobe sem zanemarjala mater in s tem prav tako pustila na cedilu nekoga, ki sem ga imela zelo rada. Ko sem se zavedala teh občutkov krivde in strahu, sem nadaljevala z Raziskovanjem. Povezala sem se z razdvojenim, tesnobnim delom sebe, in ga vprašala: ’Kaj pravzaprav najbolj potrebuješ?’ Takoj sem začutila, da potrebuje pozornost in zagotovilo, da mi na noben način ne bo zares spodletelo. Zaupati mora, da bo moje poučevanje teklo gladko in zaupati mora ljubezni, ki se pretaka med nama z mamo."

Prišla je do četrtega koraka prakse RAIN, Negovanja (N-nurture), in svojemu tesnobnemu delu poslala nežno sporočilo: ’V redu je, ljubi, vse bo v redu. Skozi to sva šla že neštetokrat …’.

Potem je začutila. Začutila, kako se ji po telesu širi topla, tolažilna energija. Srce se je omehčalo, ramena sprostila, um pa je postal jasnejši in bolj odprt.

"Namesto, da bi se hitro vrnila nazaj v delo, sem še kakšno minuto ali dve tiho sedela in počivala na tej jasi."

Njen premor za prakso RAIN je trajal le nekaj minut, a ustvaril veliko spremembo. Ko se je nato vrnila za mizo, ni bila več ujeta v zgodbo, da za vogalom preži nekaj slabega. In odkar je nato za spoprijemanje s tesnobe neštetokrat uporabila svojo kratko različico prakse RAIN, njena tesnoba sicer ni izginila, se je pa nekaj drugega bistveno spremenilo.

"Tesnoba me več ne preplavi. Ne izgubim se v gostem gozdu transa. Ko se ustavim in preusmerim pozornost z zgodbe o tem, kako moram opraviti stvari, na dejansko izkušnjo v telesu in srcu, se zgodi spontan premik k večji navzočnosti in prijaznosti."

Priporočilo v branje

“Branje knjige Radikalno sočutje Tare Brach je lahko dragocena izkušnja, ki vodi do globljega razumevanja sveta, sebe in drugih. Je delo, ki ga je vredno brati (ne le pre-brati) in se k njemu vedno znova vračati, saj nas nenehno opominja na temeljne življenjske resnice in veščine, ki jih v prehitrem tempu sodobnega življenjskega sloga pogosto pozabljamo. Sčasoma jih ponotranjimo in postanejo del nas.” - Janina Curk, psihologinja, prevajalka knjige in avtorica spremne besede

• Preberite si še: Charles Eisenstein: "Zakaj po več stoletjih tehnološkega napredka še vedno toliko delamo?"