Dr. Robert Cvetek, predstojnik Katedre za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, pojasnjuje, zakaj je zakon o psihoterapiji nujen in kako bi ta prispeval k večji varnosti ljudi v duševni stiski.
Zakaj je zakon o psihoterapiji koristen za ljudi?
"Na področju psihoterapije trenutno vlada popoln kaos – lahko bi rekli kar »divji zahod«. Imamo uporabnike, ki gredo na psihoterapijo, pa sploh ne vedo, koga bodo dobili: nekoga, ki je prebral knjigo Psihoterapija za telebane, ali pa res strokovnjaka z visoko akademsko izobrazbo. To je podobno, kot da bi kupoval rabljen avto – pa ne veš, ali boš dobil ferrarija ali fičota s prevrtenimi kilometri.
Torej, prva stvar, ki bi jo zakon uredil, je, da bi ljudje, ki iščejo psihoterapijo, vedeli, h komu prihajajo, in da ta izpolnjuje vsaj osnovne kriterije izobrazbe.
Druga stvar pa je, da trenutno ni nobenega nadzora nad izvajanjem psihoterapije. Uporabniki – klienti, pacienti, kakorkoli jih poimenujemo – nimajo nobenega nadzora. Ni jasno, kaj se v terapijah dogaja, ali se delo izvaja etično in strokovno. Ni možnosti pritožbe, ni možnosti regulacije, da bi lahko zagotavljali kakovost. Zato ta zakon nujno potrebujemo – z vidika zaščite uporabnikov."
Kako problematično je, da človek v duševni stiski ne dobi pomoči takoj?
"Vemo, da je pri duševnem zdravju situacija lahko usodna. To je že vprašanje etike. Kajti prepozna pomoč, ali pa pomoč, ki je neustrezna, ni pomoč in lahko vodi v tragedijo.
Ne vem, ali lahko to povem, ampak nedavno smo imeli obletnico šolanja in ene izmed sošolk ni bilo več med nami. Tragično je bilo – pred tremi meseci je naredila samomor. To so resne zgodbe. To ni šala. Tukaj ne govorimo o financah ali o ugledu, ampak o ljudeh, ki trpijo.
In zavedati se moramo, da danes nihče ne ve natančno, zakaj se to dogaja, ampak duševno zdravje je v resni krizi.
Ena od nedavnih raziskav Gallupa v ZDA je pokazala, da ima generacija med 16. in 21. letom kar 38 % uradno diagnosticirano anksiozno ali depresivno motnjo, preostalih 30 % pa izraža blažje simptome. To pomeni skoraj polovico populacije. In tukaj potrebujemo vse razpoložljive kakovostne kapacitete, ki lahko sodelujejo pri skupnem cilju: izboljšati duševno zdravje v Sloveniji."
- Preberite si tudi: Dr. Robert Cvetek: "Bolj kot neznanje je nevarna iluzija znanja."
Kaj pa kritike, da psihoterapevti niso dovolj usposobljeni ali izobraženi?
"Govorim lahko za naš program – izobrazbo, ki jo ponujamo na naši Teološki fakulteti. Imamo prvo stopnjo (3 leta) – smer zakonska in družinska terapija in svetovanje, drugo stopnjo (2 leti), nato še 4 leta dodatnega izpopolnjevanja. To pomeni, da posameznik opravi 9 let študija, in nato lahko nadaljuje tudi z doktorskim študijem.
Sodelujemo tudi z Medicinsko fakulteto in želimo ustvariti vrhunski program, ki sledi sodobnim smernicam in temelji na znanstvenih raziskavah.
Pozitivno je, da so se nekateri profesorji z Medicinske fakultete odzvali in se vključili v naš program. To sodelovanje je najbolj pomembno. Kajti tukaj gre zares – za ljudi."
In zato bi morali sodelovati, ne tekmovati?
"Točno to. Namesto da se ukvarjamo s tem, kdo ima "pravi certifikat za kanglico", bi morali skupaj zalivati izsušeno pokrajino – metaforično rečeno. Žal mi je, da prihaja do tolikšnega medijskega obračunavanja, ki si ga nismo želeli in ga nismo sprožili.
A treba je razumeti, da ni vseeno, če nekdo opravi 9 let izobraževanja prav s področja psihoterapije, nekdo pa študira medicino ali karkoli drugega dolga leta, vendar to ne vključuje psihoterapije.
Sam sem psiholog po osnovni izobrazbi. Dobil sem sicer nekaj znanja s področja psihoterapije, veliko pa tudi iz vsebin, ki niso povezane s prakso – organizacijska psihologija, didaktika, pedagoške vsebine ... Vse to je zanimivo, a ni bistveno za psihoterapevtsko delo.
Treba je pogledati, kaj zares pomeni izobrazba s področja psihoterapije. In tukaj obstajajo jasni kriteriji. Naš program jih ne le izpolnjuje – pogosto jih celo presega."
POGLEJTE SI TUDI, zakaj podpiramo zakon o psihoterapiji: