Robert Cvetek je vodja programov s področja družinske terapije, specialist zakonske in družinske terapije in univerzitetni diplomirani psiholog. Sledi njegov nagovor v Državnem svetu o zakonu o psihoterapiji: psihoterapija v šolstvu.
"Danes smo se znašli v paradoksalni situaciji. Pred vami je najvišja stroka duševnega zdravja, sociale ter vzgoje in izobraževanja v Sloveniji – ljudje, ki poklicno rešujemo konflikte in učimo o psihološki zrelosti ter prisegamo na raziskovalne dokaze in strokovne argumente.
Težko je verjetno spremljati toliko strokovnih nasprotovanj. Zato predlagam, da si ob vseh današnjih strokovnih akrobacijah zastavite eno preprosto vprašanje: A gre pri teh za interese strokovne skupine ali interese otrok in mladostnikov? To je fundamentalno vprašanje.
Če gre za otroke – poglejmo dejstva. Če gre za strokovne skupine – branimo ali osvajamo teritorije. To je vaša izbira in vaša odgovornost presoje, pa vseeno bi opozorili na tri točke:
1. Svet Evropske unije za področju duševnega zdravja opozarja, da se je npr. junija 2023 ena od dveh oseb (torej 50%) v zadnjih 12 mesecih počutila depresivno ali tesnobno; da 49% mladih nima dostopa do podpore za duševno zdravje. Podatki zadnje raziskave v Sloveniji Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju kažejo, da je več kot tretjina mladostnikov poročala o rednem doživljanju vsaj dveh psiholoških oz. psihosomatskih simptomov, dobra petina mladostnikov pa ima povišano verjetnost depresije.
- Preberite si še: Katja Knez Steinbuch: "Otrok ne smemo puščati v stiski – zavarovati jih moramo na vse načine in preprečiti tragedije."
Šolstvo je v krizi, sooča s situacijami, ki jim ni bilo para v preteklosti. Učitelji množično izgorevajo, opozarjajo, da se morajo soočati s problemi, za katere niso bili usposobljeni. Anksioznost, depresija, nasilje, vedenjske in čustvene motnje in stiske dosegajo alarmantne ravni. To pomeni, da je psihoterapevtska podpora prešla iz specialistične v splošno potrebo.
Mimogrede – kar nekaj je raziskav, ki poročajo o uspehih, če so ponudili obširnejše storitve mentalnega zdravja v šolah (imamo na primer razvite modele, kot so school based cognitive behavioral therapy ali interpersonal psychotherapy.) In strokovno dejstvo je, da opredelitve psihoterapije v vodilnih mednarodnih strokovnih organizacijah vključujejo ne samo zdravljenje duševnih bolezni, ampak tudi obravnavo psihičnih težav, krepitev duševnega zdravja, izboljšanje čustvenega blagostanja in podporo pri razvojnih in osebnostnih izzivih.
In ob vsem tem si upa nekdo trditi, da tega ne potrebujemo v šolah, tudi če imamo možnost to okrepiti? Ali gre za interes strokovnih skupin ali interes otrok in mladostnikov, si odgovorite sami.
2. Psihoterapevti de facto že sodelujejo z izobraževalnimi ustanovami - vendar večinoma fragmentarno, ad hoc, brez institucionalne legitimitete. Učitelji kličejo psihoterapevte v stiski - stihijsko, neurejeno. Na eni šoli so iznašli neke kupončke, s katerimi potem učitelji hodijo na supervizije k psihoterapevtom.
Ravnatelji plačujejo iz svojih žepov za pogovore s problematičnimi starši. Šole najemajo psihoterapevte za krize - toda prepozno in predrago. Strokovni zavodi že nekako zaposlujejo psihoterapevte: da ne boste rekli, da si izmišljujem, na primer v Strokovnem centru Višnja Gora, kjer imajo srednješolske programe za mlade s čustveno-vedenjskimi motnjami, je za polni delovni čas zaposlena psihoterapevtka. Kar preverite pri vodstvu, kakšni so učinki in zadovoljstvo s prakso.
- Preberite si tudi: Dr. Saša Poljak Lukek: "Duševna stiska izhaja iz odnosov in prvo, kar človek potrebuje, je ODNOS."
Na OŠ Jarše implementirajo psihoterapevtski pristop. Na mene osebno so pritiskali ravnatelji, ki so hoteli nekako zaposliti naše diplomante, ker so bili tako zadovoljni z njimi. In so klicarili na Ministrstvo ter izumljali neke pravne obvode, kako jih vsaj za določen čas zaposliti. Zato, ker pač niso navedeni v nekem pravilniku.
Torej - isti strokovni kader, ki preko nekih uradnih predstavnikov pedagoške stroke, zavrača sistemsko prisotnost psihoterapevtov, jih simultano angažira za kompleksne naloge v šolskem sistemu – predavanja na šolah, obravnavo kriznih situacij in v primerih ogroženih otrok. Ta nekonsistentnost razkriva ne strokovno, ampak korporativistično motivacijo nasprotovanja.
3. Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole določa: v svetovalni službi se lahko zaposli, kdor je končal: magistrski študijski program druge stopnje psihologija, uporabna psihologija, pedagogika, socialno delo, socialno delo z družino, socialna pedagogika, specialna in rehabilitacijska pedagogika, logopedija in surdopedagogika, inkluzivna pedagogika ali inkluzija v vzgoji in izobraževanju; socialno vključevanje in pravičnost na področju hendikepa, etničnosti in spola, duševno zdravje v skupnosti, supervizija, osebno in organizacijsko svetovanje.
- Preberite si tudi: Dr. Christian Gostečnik: "Ljudje kričijo po psihoterapiji, ker želijo razumeti, kaj se jim dogaja."
Kakšen je strokovni argument, da je lahko magister duševnega zdravja v skupnosti zaposlen v svetovalni službi, en psihoterapevt pa ne? Tega ni možno strokovno zagovarjat. In do sedaj praktično noben ni tega problematiziral – zdaj pa se v javnosti ustvarja velik halo.
Tudi ekonomska računica je kristalno jasna – investicija v preventivno psihoterapevtsko delo ni le moralna obveza, temveč tudi finančno zelo pametna odločitev.
Brez pravočasne psihoterapevtske oskrbe se stroški družbe dramatično povečajo – hospitalizacija mladostnika stane tisoč evrov na dan, en otrok v zavodu 60.000 EUR na leto, dolgotrajne terapije lahko dosežejo deset tisoč evrov na primer, medtem ko izgubljene generacije predstavljajo neprecenljivo družbeno škodo.
Zaključujem s fundamentalnim vprašanjem: Če boste odločevalci zavrnili to možnost, kako boste jutri pogledali v oči staršem otrok, ki bodo potrebovali pomoč, ki je niste odobrili?
Kako boste upravičili status quo, ki očitno ne deluje? Koliko učiteljev mora izgoreti, da boste priznali, da šolski sistem potrebuje vso pomoč, ki jo lahko dobi? Koliko staršev mora obupati, da boste priznali, da sistem ne deluje?
Priznamo, psihoterapija ni rešitev za vse probleme. Način delovanja psihoterapevtov v šoli in sociali zahteva premisleke in sistemske dobre rešitve. Ampak pri tem zakonu o psihoterapiji ne gre za končne rešitve – gre za vprašanje, ali sploh omogočimo pravno podlago, na kateri lahko resorji, morda za določena svoja področja, v prihodnje – če bodo sami tako ocenili – uredijo sistemsko vključevanje psihoterapevtov kot si želijo.
Zakon ne nalaga obveznosti, ampak ustvarja možnosti. Apeliramo na vse odločevalce - osvobodite se političnih izračunov in odločajte po dejstvih, ne po predsodkih."
Poglejte si tudi:
Novo na Metroplay: Trgovina z ljudmi v Sloveniji | N1 podkast s Suzano Lovec